Božič

Spet je tu. Vsako leto. Spet se je koledar obrnil, spet se je ponovilo. Kot se vse ponavlja. Narava nam kaže ponavljanje leto za letom. Dan in noč, letni časi, sonce gor, sonce dol. Vse se ponavlja. Planeti krožijo, vesolje se ponavlja z milimetrsko in miligramsko natančnostjo. Na zemlji ni kaj dosti drugače. Drevo rojeva liste, listi odpadejo, voda izhlapeva, dež prihaja. Vedno isti procesi, vedno isti rezultati. Naravi je vse jasno, ne razmišlja, le podvržena je lastnim zakonitostim. Se ne razburja, le sledi procesu, v katerem je. In vse je prav. Kar ni prav, je po merilih človeka.

V hitrici življenja to spregledamo. Ko se umirimo, je ponavljanje več kot očitno. Lahko se proti temu dejstvu borimo, lahko ga sprejmemo in se čudimo. Narava se ne ozira na naše vrednotenje nje. Kadar precenjujemo moč človeka (sebe), zadostuje nepremično gledanje v jasno nebo, opazovanje padanja milijon snežink ali dežnih kapljic, bučanje vode ali čudenje ob rojevanju novega bitja na ta svet. Če ne obnemimo ob neskončnih daljavah vesolja ali če se ne zmoremo čuditi veličini mravelj in čebel, potem je z nami nekaj narobe. Kako je mogoče, da človek precenjuje samega sebe v primerjavi z naravnim redom, ki je več kot očiten. In kako predrzen, vzvišan in samovšečen je človek, ki meni, da bo spremenil naravne zakonitosti.

Morda se je zato Božje spustilo na zemljo kot Človek. Kristjani verjamemo, da je sam bog prišel na svet, da bi nam povedal, da nismo sami na tem svetu in da nismo samo del narave. Smo del Narave, kjer vladajo zakonitosti. In celo več – smo krona Stvarstva. Božič nam vsako leto sporoča, da se lahko na novo rodimo in začnemo znova. Človek je edino bitje, ki razmišlja in ki lahko zavestno odloča o svoji usodi. V vseh naravnih danostih, ki smo jim podvrženi, lahko vsak dan odločamo, kako ga bomo preživeli. Naj bo to bistvo božiča – da si lahko dovolimo novo rojstvo sebe: nova spoznanja o sebi, nov vstop v odnose, nov začetek, ki bo prinesel več veselja kot zagrenjenosti, več smeha kot solza. To lahko začnemo delati takoj.

Božič je tik pred nami. Kako ga bom jaz prinesel do sebe in do ljudi, ki so mi blizu? Božič večina ljudi doživlja kot praznik družine. Srečamo se, klepetamo, dobro jemo. Vsak sam lahko preveri, kaj prinese v bližnje odnose. Nerganje in kritiko ali hvaležnost in podporo? Naveličanost ali zanimanje za drugega? Stalno govorjenje ali tudi poslušanje drugega? Ali sam samo jaz »v prvem planu« ali mi uspe bližnjega povabiti in mu dati pozornost? Da bo božič zaživel med nami, lahko največ prispevamo sami. Jaslice, smrekica, okraski, potice, pesmi, lepa mesta, darila … vse to ne odtehta bližine med nami. Pravo božično vzdušje se pokaže v naših odnosih. To šteje in to nas pomirja. Tradicija in religija le še ojačata, kar je v naših srcih.