Bobek, Snežka in Srečko

Življenje Ksenje Meško Dolinšek je povezano z otroki. Je mama treh nadobudnežev, po izobrazbi socialna pedagoginja, od svojih rosnih let velika ljubiteljica pravljic. Za knjige jo je navdušila stara mama. Vzdušje ob branju se je zasidralo globoko v njeno srce in tudi sama želi občutek, ki se poraja pri branju ali poslušanju pravljice, predati mladim. Pravljice imajo po njenem mnenju nasploh blagodejne vplive. »Spodbujajo in razvijajo domišljijo, otroci skozi pravljice spoznavajo čustva in moralne nauke, premagujejo strahove. Ker se dobro končajo, nas potolažijo, vlivajo vero v življenje, v to, da se bodo stvari dobro razpletle. Nikoli ne moreš reči, da si prestar za pravljico.«

Navdih za svoje pravljice črpa iz vsakdanjega življenja, novih spoznanj, odnosov z ljudmi. Pisati jih je začela v obdobju svoje osebne rasti in kot pomoč otrokom, ko so sedli v šolske klopi in jim je kakšna učna snov predstavljala še posebej trd oreh.

V slikanici Bobek, Snežka in Srečko lovijo sanje, izdani pri Mohorjevi v Celovcu, Ksenja Meško Dolinšek pripoveduje o krtku z imenom Bobek, ki se najraje drži zase – dokler ga ne obišče soseda, ki razširi njegov pogled na svet. V zgodbo o srnici Snežki je položila sporočilo, da ima vsak nek talent, ki ti lahko vliva korajžo, da se lotevaš tudi spoznavanja novih stvari. V tretji zgodbi pa je v ospredju polh Srečko, ki rad sanjari, a ne ostaja le pri tem, saj verjame v svoje sanje, je avtorica knjige razkrila v pogovoru o pravljicah, ki ga je v Dvorani Korotan pripravil KUD Jezersko.