Adrenalinska pot do slapov

Slovenske gore imajo ogromno zavarovanih plezalnih poti, ki potekajo po naravnih prehodih, česar za ferate ne moremo reči. Od tod tudi izvira razlika. Ferata je narejena tako, da je čim bolj adrenalinska, vertikalna, na težjih odsekih je nujna moč v rokah. Beseda izvira iz Italije – »via ferrata« – in pomeni železno pot. Kljub vsemu je ne moremo primerjati z zavarovanimi plezalnimi potmi, ki jih poznamo pri nas. V zadnjih letih je tudi v Sloveniji prišlo do porasta števila ferat, ker je to pač moderno. Ena izmed naših ferat je tudi ta, ki pelje do slapov Dobršnik nad Hrušico.

Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica, zavijemo desno proti Jesenicam in v prvem krožišču zapeljemo na tretji izvoz proti Hrušici. Na križišču na vrhu klanca peljemo levo po prednostni cesti. Po nekaj sto metrih bomo na desni strani opazili parkirišče z oznako »Parkirišče ferata Dobršnik«.

S parkirišča nadaljujemo po glavni cesti do naslednjega križišča, kjer zavijemo desno. Vzpenjamo se skozi vas in sledimo oznakam. Proti koncu vasi nas smerokaz usmeri levo, celo malce navzdol, nato pa pri zadnjih hišah zavijemo desno na kolovoz. Vzpenjamo se skozi gozd, vzporedno s potokom Dobršnik. Pot postane steza. Bodimo pozorni na smerokaze in markacije. Steza preči potok ter nas po njegovi drugi strani pripelje do informativnih tabel, kjer se opremimo s potrebno opremo za ferate: čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet in feratarske rokavice. Do sem smo potrebovali približno 20 minut.

Začetek poteka po levi strani soteske. Težavnost ni pretirana, gre za oceno B. Strmina, ki jo premagamo ob jeklenici, je na začetku precejšnja, nato pa pot preči potok na desno stran. Sledi vzpon po desni strani soteske, tik ob ali nad potokom. V zavarovanem delu, ki poteka čez skalni skok, se je treba nekajkrat potegniti z rokami, a zahtevnost ostaja B. Sledi del, ki je manj zahteven in ki ni zavarovan. Hodimo po strugi potoka, nato se pot umakne na desno stran potoka.

Sledi naslednji zavarovani del poti. Pot se strmeje vzpne in čudovit razgled imamo na slap, ob katerem se vzpenjamo. Soteska je res divja. Ta del je tehnično malce zahtevnejši od spodnjega, a ne preseže ocene B/C. Tudi tukaj je treba nekajkrat uporabiti moč v rokah, najpomembnejši del pa oddelajo noge. Ko dosežemo zgornji slap, naša pot zavije desno in nas pripelje do poti, ki gre proti Rogarjevemu rovtu levo, desno pa nazaj na Hrušico. Zavijemo levo in se vrnemo nazaj na izhodišče na Hrušici. Do sem smo potrebovali približno 1 uro in 15 minut.

Ferata Dobršnik je srednje zahtevna. Kot sem zapisala, ima spodnji del oceno B, zgornji je malenkost težji – B/C. Obisk ferate priporočam v suhem vremenu, saj pot poteka ob slapu in po močnejšem deževju je več vode in posledično je skala vlažna in mokra. V tem primeru je potrebna še posebna previdnost. Ferata je od konca oktobra do 1. aprila tudi uradno zaprta.

Sestop nazaj v Hrušico nam bo vzel približno pol ure. Ker je poleti dan dolg in če imamo še kaj moči v rokah, priporočam obisk še kakšne od ferat na Gorenjskem: ferate Grančišče ali Hvadnik, ferata Jerm'n je pa po težavnosti precej težja. Kamorkoli že greste, srečno!

Nadmorska višina: 800 m
Višinska razlika: 270 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 5 / 5