Žitno klasje Pšenične Police (1)

»Voranc, kdo bo preje pri Bavantu,« je dejal Franc.

»Greva,« mu je odvrnil plavolasec srednje postave in kratkih las.

V naslednjih minutah se je slišalo le škripanje pedalov in sopihanje dveh kolesarjev, dveh mladeničev, prijateljev in sosedov iz Pšenične Police.

Voranc Erzar, po domače Robasov, sin največjega in najbogatejšega gruntarja v vasi. Študent veterine, ki pa je študij začasno odložil, ker ga je pač zanimalo še mnogo drugih stvari, bil je velik radovednež, zelo bister, navdušen na vsemi novotarijami in tehniko, a hkrati zelo delaven na očetovem gruntu. A med študijem v Ljubljani se je navdušil za novi družbeni red komunizem, ki naj bi rešil vse težave in probleme revnih, ubogih in zatiranih. Bil je navdušen nad novimi idejami, in ko je le dobil čas, je vneto bral Marxa in druge teoretike, ne bral, požiral jih je in jih potem razlagal svojim prijateljem.

Njegov najboljši prijatelj pa je bil njegov sosed Franc Bučar, po domače Beleharjev. Ta pa je imel veliko bolj bridko preteklost. Bil je nezakonski sin Beleharjeve Marije, ki je umrla, ko je bil star enajst let. Umrla je, še preden bi mu lahko povedala, kdo je njegov oče, in to ga je nenehno žrlo in morilo. Pa to ni bila njegova edina težava. Manj kot leto po materini smrti ga je stric Jan dal služit k bogatemu kmetu. Jan je imel enajst svojih otrok in lačnih ust je bilo preveč. Čeprav je bil bister in je zelo rad hodil v šolo, ga je gruntar po kdove kakšnih zvezah po štirih razredih izpisal iz šole. Dvanajstletnik je moral začeti delati kot odrasel, vsa težaška dela, ki pa jih na velikem gruntu ni nikoli zmanjkalo.

Gospodar se je do njega vedel nečloveško, imel ga je za živinče, ki mora samo delati in garati in biti tiho. Zbujal ga je ob štirih zjutraj, če ni takoj vstal, ga je polil z vodo in se drl nanj: »Ležal boš potem, ko boš gnil!«

Gospodar je šel potem še za nekaj časa nazaj v posteljo, Franc pa je moral pokidati gnoj v hlevu, nastlati živini, jo nakrmiti in napojiti. Najhujše pa je bilo napajanje živine. Vodo je moral nositi v vedru iz potoka, ki pa je bil precej daleč od hleva, in da je napojil živino, je bilo potrebnih tudi dvajset veder. Če se je po nerodnosti polil z vodo po hlačah, je bil pač moker, nihče mu ni dal drugih hlač, niti pozimi. Vstopa v hišo ni imel, skromno hrano so mu prinesli v hlev, kjer je pozimi tudi spal, poleti pa na senu. Če se je pozimi hotel pogreti, se je stisnil k teličku, da se je vsaj malo pogrel. In ob tem je nemalokrat zajokal, ko se je spominjal toplega materinega objema. Že kot otrok je spoznal, da ga jok ne bo rešil, molče je prenašal zmerjanje in vpitje pa tudi kakšno brco svojega gospodarja. Ko ga je gospodar začel zmerjati, da je pankrt umazani, si je grizel ustnice in stiskal pesti. A bil je še otrok in ni imel ne kam ne kod in ob takih primerih je zašepetal: »Pazi se, ko odrastem.«

Tako so minila štiri leta trdega dela in poniževanja, Franc je medtem odrastel in se razvil v močnega, žilavega fanta, a bil je tudi otopel in brezbrižen do vsega okoli sebe, poznalo se mu je, da je moral prezgodaj odrasti. Še najraje se je pretepal in med vrstniki si je hitro pridobil sloves. In če mu je kdo rekel pankrt, je to hitro občutil. Takrat je Franc iz sebe izpustil ves bes in srd, ki ga je nosil v sebi.

Vaški fantje so imeli običaj, da je vsakdo, ki so ga sprejeli med fante, moral dvigniti težak vaški kamen. In njemu je to uspelo, ko jih je imel komaj šestnajst. Ob tem se je hitro našla steklenica domačega žganja in mladi fantje so se ga napili. Franc je bil prvič v življenju pijan in tudi prvič v življenju se je počutil pomembnega, sprejet je bil med fante. Pozabil je na čas in da se je že stemnilo. Ko je prišel v hlev, je bila že trda tema.

»Kje hodiš, pankrt?« se je zadrl gospodar in ga takoj brcnil.

Franc se je obrnil, ga zgrabil in ga kot vrečo krompirja vrgel na kup gnoja sredi hleva. Popadel ga je silovit bes in zgrabil je vile in ga hotel prebosti, a v besu in pijanosti se mu je zazdelo, da sliši svojo mamo, ko ga je učila deset Božjih zapovedi, in nekje v daljavi je zaslišal: Ne ubijaj.

Vrgel je vile, da so odletele po hlevu in se ustavile ob vratih. Gospodar je bled od strahu ležal na kupu gnoja z odprtimi usti in se ni upal premakniti.

Stopil je k njemu in mu dejal: »Gnoj, ostani na gnoju.«

Vedel je, da tam nima več kaj iskati, zaloputnil je vrata in odšel.

Nekaj dni je taval naokoli in iskal delo, nazadnje je dobil delo hlapca pri drugem gruntarju. Z gospodarjem sta se zmenila, da mu leto dni dela, ko bo leto naokoli, pa mu on kupi novo kolo. Franc je sanjal o novem biciklu in zato je zagrizel v delo in garal kot žival.

(Se nadaljuje)