Naložili štirinajst »​štantov«​ trave

Britof – Kmetje so nekdaj travo sušili na tleh ali so jo zlagali v kozolce. Sodobni načini spravila trave – sušenje na sušilnih napravah ter siliranje v (koritastih) silosih in baliranje – so kozolce povsem izpodrinili. Na številnih kmetijah so jih podrli, ponekod so jih namenili za sušenje drv, spravilo kmetijske mehanizacije ali za nameščanje reklam, od nekaterih so ostali le stebri ali žalostno propadajo …

Med redkimi kmetijami, ki kozolce še redno ali občasno uporabljajo za sušenje trave, je kmetija pr' Kovarju v Britofu, kjer obdelujejo šest hektarjev lastnih in najetih kmetijskih zemljišč in se ukvarjajo z živinorejo in poljedelstvom. Redijo osem krav in bikov, pridelujejo krompir, ječmen, koruzo, korenje, imajo pa tudi pol hektarja velik travniški sadovnjak z jablanami, hruškami in slivami. Od zemljišč, ki jih obdelujejo, je največ travnikov, na katerih pridelujejo krmo za potrebe govedoreje. Večino trave posušijo na sušilnici, a letos so zaradi prostorske stiske uporabili za sušenje tudi kozolca, v katera so naložili skupno štirinajst »štantov« (oken) trave. Ker sta za zlaganje trave v kozolec potrebna vsaj dva, še bolje pa je, če so trije, so bratje Razboršek skupili skupaj – Vinko je travo skladal v kozolec, Lojze in Franci pa sta mu jo z vilami podajala. »Vsako leto naložimo kakšen 'štant' trave, a toliko kot letos je nismo še nikoli, odkar imamo sušilnico,« pove Vinko in poudari: »Kozolec je najlepši, ko je poln sena ali žita.« Še dobro se tudi spominja časov, ko so na kmetiji še vso travo sušili na tleh ali v kozolcu. Takrat je bilo prostora v domačem kozolcu premalo in so morali »štante« najemati pri drugih kmetih.

Na kmetiji imajo tri kozolce – enega z lesenimi in drugega z betonskimi stebri, poleg teh dveh pa še kozolec dvojnik – toplar, v katerem imajo les za domače potrebe, butare in staro kmečko orodje – plug, voz lojtrnik, lesen sod za gnojnico … »Toplar bi bil lahko muzej na prostem, le urediti bi ga bilo treba,« razmišlja Vinko in dodaja, da kmetijo ohranja v znak spoštovanja do prednikov in iz veselja do dela. »Zaslužka ni, to je način življenja.«