Gorenjska za demokracijo (8)
JBTZ in Odbor za varstvo človekovih pravic (2. del)
V tem času se veliko govori o dolgotrajni oskrbi v domovih. V vseh polemikah, dilemah in kritikah se malo, premalo govori o kakovosti oskrbe.
Ob izgubi našega očeta, ki je skoraj osem let prebival v Domu Petra Uzarja v Tržiču, želim namesto klišejske zahvale z javnostjo deliti nekaj misli, ki se mi porajajo v tem času, ko se spominjam preteklih let.
Ob sprejemu je bil oče še pokreten, vendar dementen. Demenca je bila osnovni razlog, da smo se odločili za namestitev v dom. Oče je sprejel dejstvo, da zanj ne moremo več skrbeti doma. Kljub temu je bilo sprva veliko težav. Takrat smo začeli z včasih precej napeto komunikacijo z vodstvom in negovalnim ter zdravstvenim osebjem doma. Kljub temu da so nam včasih »popuščali živci«, smo se trudili, da je bila komunikacija korektna, da so bile naše pripombe konstruktivne. Obdobje koronakrize je zaznamovalo vse. Obiski svojcev so bili prepovedani, stike so nam omogočili po elektronskih poteh. Za ljudi z demenco je bila taka komunikacija povsem neprimerna.
V času, ko je bil oče v domu, so se zamenjali trije direktorji, sedaj vodi dom četrti. Skupaj z direktorji se je menjalo tudi vodstvo zdravstvene oskrbe. Zamenjalo se je tudi zelo veliko število zaposlenih. Pogrešali smo srčne, zavzete negovalce, medicinske sestre in tehnike, gospodinje, ki so zaradi zahtevnega, slabo plačanega dela odšli drugam.
Danes dela v domu veliko zelo predanih medicinskih sester in tehnikov, veliko negovalk in negovalcev, gospodinj in »gospodinjcev«, ki stanovalcem in svojcem namenijo prvo dobrodošlico, stanovalcem pa pričarajo občutek doma. Osebje v ambulanti je prijazno in, kar je najpomembnejše, bolj odzivno kot v preteklih letih. Animatorka, neumorni prostovoljke in prostovoljci, delovni terapevti in fizioterapevti po svojih močeh skrbijo, da so stanovalci vsestransko aktivni.
Veseli smo bili prijaznega nasmeha receptork, ki so hkrati tudi natakarice. Hišnika vestno in hitro ukrepata, če pride do okvare v sobi ali na invalidskem vozičku. Velikokrat smo se posladkali ob dobrih sladicah, ki so jih pripravili zaposleni v kuhinji. Večkrat sem ob obisku pri očetu hodila po sveže pomitih tleh. A urejevalke prostorov niso bile zato nikoli nejevoljne. Osebje v pralnici je vestno pralo, označevalo očetova oblačila.
Direktor in pomočnica direktorja za ZNO, vodstvo zdravstvene oskrbe, socialna delavka, skupne službe tajništva in računovodstva pa se zavedajo, da so »v službi stanovalcev doma«.Vsem hvala!
V spomin Karlu Leitingerju
Hčerka Romana Turk v imenu družine Leitinger