Vodni vir Završnica
V pitni vodi so bile fekalije
Stari, ki še imamo spomine na vojno in je v naših kosteh še vedno strah, ki se obudi ob vsakem tuljenju (gasilske) sirene, ki je v vojni napovedovala bombni napad – odhajamo v večni počitek. Ker mlajše generacije na srečo (!) niso obremenjene z ostanki vojne v spominih in ranah, ne morejo izkustveno vedeti, kakšno zlo je vojna! Zato je tako pomembno, da obstajajo znamenja, spomeniki in ulice, poimenovane z imeni junakov odpora doslej najhujšemu trpljenju ljudi! Da njih in nas vse vsaj včasih spomnijo, da to, kar smo in kar imamo, ni nastalo kar tako, samo po sebi, temveč iz velikega trpljenja in žrtvovanja naših upornih ljudi!!
Še posebej to velja za Primorce, ki so dvajset let pred začetkom II. svetovne vojne trpeli pod fašizmom! Danes si še mi, stari, težko predstavljamo, kaj pomeni to, da ne smeš govoriti v maternem jeziku, da so fašistični učitelji strogo kaznovali otroke, če so spregovorili slovensko! Da so fašisti še ne trinajstletnega dijaka Mirka Brezavščka, ki je ustanovil skupino Črni bratje in so – še otroci – trosili letake proti fašizmu, mučili tako, da je lahko le še umrl v maminem naročju. Da so dekana Bohumila Nemca smrtno mučili samo zato, ker je otroke v cerkvi učil slovenščino in slovenske pesmi. Na njegovem pogrebu je bilo med drugimi tudi 47 duhovnikov, ki so prisegli, da bodo stali svojemu narodu ob strani: USQUE AD MARTIRIUIM (do mučeništva!). Cerkvenega organista Lojzeta Bratuža so fašisti ob izhodu iz cerkve aretirali, ker je pri polnočnici igral in v slovenščini pel Sveta noč, blažena noč. Dali so mu piti strojno olje, pomešano z bencinom, da je v mukah dva meseca kasneje umrl. Da so odraslim ljudem poitalijančevali imena in priimke – torej jim odvzeli izvirno narodno in individualno identiteto. Da so bili komaj rojeni otroci krščeni samo z italijanskimi imeni …
Zato ni čudno, da so se ljudje upirali na mnoge načine, pasivno in aktivno, posebej mladi, ki so se združili v organizacijo TIGR – to je akronim imen: Trst, Istra, Gorica, Reka. Izvajali so tudi napade na javne objekte, ki so služili fašizmu in zatiranju Slovencev.
Tako se je nekega dne primerila nesreča, ko so štirje mladi tigrovci napadli uredništvo fašistične revije, v katerem ponoči ne bi smelo biti nikogar, žal je bil v njem uslužbenec, ki je bil v tej akciji smrtno ranjen. Tragična žrtev – a bila je nenamerna, čista nesreča!
Fašistično sodišče je storilce Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča obsodilo na smrt! Ker je bila žrtev njihovega napada nenamerna, res zaradi nesrečnega naključja, bi bila zanje primerna zaporna, ne pa smrtna kazen! In še brez načelne milosti, da bi se na obsodbo lahko pritožili in pojasnili tudi vzrok svojega odpora do fašističnega nasilja nad Slovenci, ampak ne – takoj naslednjega dne, zgodaj zjutraj 6. septembra 1930, so jih ustrelili na vojaškem strelišču v Bazovici – kot teroriste!
Absurdno je, da je italijanski fašizem pred II. svetovno vojno, torej v miru, tako brutalno ravnal s primorskimi Slovenci, v sami vojni pa po vsej t. i. Ljubljanski pokrajini, pa Italija ni kaznovala niti enega vojnega zločinca! Naši fantje pa 95 let po usmrtitvi še vedno veljajo za teroriste!
Vsaj mi sami, Slovenci, jih moramo imeti v svetlem spominu kot junake! Bili so prvi v Evropi, ki so se uprli nacifašizmu! Lahko smo ponosni nanje! To bi izkazali njihovemu spominu tudi tako, da bi eno od novih ulic v Kranju poimenovali Bazoviški junaki!
Verjamem, da bo MO Kranj s ponosom sprejela tako odločitev! Sam Kranj bi s tem potrdil svojo digniteto, saj jim je že leto dni po njihovi usmrtitvi postavil doslej edini spomenik na slovenskem ozemlju!
Moj osebni spomin: V otroških letih sem bila zelo slabotna, zato me je domači zdravnik poslal v otroško kolonijo v Strunjan, kjer smo med počitnicami mesec dni bivali v takratni šoli (stavba v rumeni barvi še stoji). Nekega dne nas je vzgojiteljica pod večer peljala na neki hrib, da smo gledali dol na morje. In je rekla: »Vidite, tiste lučke tam dol je pa Trst, ki bi moral biti naš, zdaj je pa italijanski!« In otroci smo onemeli. Še danes čutim bolečino, ki se mi je ugnezdila v dno srca. Še vedno jo nosim.
Spomenka Hribar