Gorenjska za demokracijo (8)
JBTZ in Odbor za varstvo človekovih pravic (2. del)
Domovina je »dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva« (SSKJ). Beseda domovina je danes zelo zlorabljena in zapostavljena. Gotovo se nam godi preveč dobro, da bi tej besedi dali tudi njeno osnovno pomembnost. Ne zavedamo se ali se nočemo zavedati, da jo človek potrebuje od rojstva pa vse do smrti. Že stari Cicero, ki je živel sto let pred Kristusom, zapiše: »Človek ni rojen za samega sebe, ampak za domovino.« (Homo non sibi soli natus, sed patriae).
Torej – domovina? Vprašajmo se najprej, ali jo sploh (še) poznamo, jo ljubimo, se je sramujemo, jo nameravamo celo odstopiti »nekomu«, ki sploh ne govori po naše? Vse to je lahko že jutri res? Ne bi bilo odveč, če bi politiki – uradni delivci narodove sreče, bili obenem tudi »sinovi naroda«. Izgubiti domovino iz različnih vzrokov je za človeka velika tragedija. In prav ta kategorija ljudi zna pravilno ceniti in spoštovati svojo domovino. Vzor so nam lahko izseljenci in zamejski Slovenci na Tržaškem, v Benečiji in na avstrijskem Koroškem.
Ob času, ko obiskujemo grobove svojih prednikov, se spominjajmo tudi na pokojne domoljube, ki so žrtvovali svoja življenja za domovino. Bodimo srečni, da smo jih imeli. Ko sem se pred kratkim mudil v Podgori (Piedimonte), na italijanski strani Brd, sem postal ob obelisku padlim v vojni. Na njem je napis: »Mrtvi ne prosijo solza, oni kličejo živeče, da bi jih naučili, kako se ljubi domovino!« (?) Prav v Podgori je svoje življenje za domovino žrtvoval skladatelj in pevovodja Lojze Bratuž (1902–1937), ki so ga na krut način umorili fašisti. Za konec: Domovina nam je od Nekoga podarjena, mi pa jo moramo ljubiti z vsem srcem.
Edvard Erzetič