Moja lepa domovina, ti nisi nič kriva.
Krivi so ljudje, ki na žalost ne cenijo te.
Ti nisi kriva za slabe presoje, ti nisi kriva za obtožbe.
Ti nam daješ le zavetje, nam zaenkrat čuvaš imetje.
Moja domovina, kako si se spremenila.
Še vedno si lepa, a v notranjosti sebe si razpeta.
Razpeta med dobrimi in slabimi ljudmi,
razpeta med različnimi odločitvami.
Želim si videti solidarnost ljudi, želim si čutiti toplino ljudi.
Nočem gledati grdih, besnih, žalostnih, obupanih obrazov.
Nočem videti ljudi, ki bi s prstom kazali na vsako napako.
Želim si, da bi se ponovno zbudili, želim si, da bi spremembe dobili.
A v sebi me strah prevzema, kaj če je konec vsega lepega življenja.
Se bomo od danes naprej bali?
Se bomo sami branili in pravice iskali?
Kje smo se družba izgubili?
Kje smo naše vrednote pustili?
Tina Lasnik