Življenje ob Rapalski meji

Rateče – Meje so prebivalcem Rateč in okolice prinesle številne izzive, a tudi neprecenljive zgodbe, ki danes govorijo o vztrajnosti, prilagodljivosti in vsakodnevnem boju za normalno življenje. V tem duhu je v Kajžnkovi hiši v Ratečah potekal muzejski večer s pogovorom z naslovom Življenje ob meji pred in po Rapalski pogodbi. Dogodek je del širšega projekta Življenje ob meji, ki ga v letu 2025 soustvarjajo Razvojna agencija Zgornje Gorenjske, Gornjesavski muzej Jesenice in Društvo Vršič s podporo Občine Kranjska Gora.
Cilj projekta je osvetliti dediščino obmejnega območja in spomniti, da današnja svoboda prehajanja meja ni samoumevna. Kot opozarjajo organizatorji, tudi osamosvojitev Slovenije in poznejši vstop v Evropsko unijo nista v celoti odpravila izzivov, s katerimi se srečuje obmejno prebivalstvo. »Zelo smo zadovoljni, da lahko sodelujemo v tem projektu. Zdelo se nam je kot enkratna priložnost, da skupaj naredimo nekaj dobrega in se hkrati vsi nekaj novega naučimo,« je povedala Eva Štravs Podlogar iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske.

Meja je bila prelomnica

Špela Smolej Milat, etnologinja v Gornjesavskem muzeju Jesenice, je predstavila kontekst Rapalske pogodbe, podpisane 12. novembra 1920 med Kraljevino SHS in Italijo. Pogodba je določila novo mejo, s čimer je Italija pridobila kar tretjino slovenskega narodnostnega ozemlja, vključno z Istro in delom Dalmacije. Za prebivalce Rateč je bila nova meja prelomnica – več kot sto domačinov je postalo tako imenovanih dvolastnikov, saj so njihove njive, pašniki in celo kmetije ostali na italijanski strani. Meja je globoko zarezala v življenje kraja – odrezala je štiri domačije in večino obdelovalne zemlje. Ljudje so se sprva tolažili, da to ne more trajati večno, a je trajalo dolgih 27 let.

Tudi »šmukljali« so

Z dogodkom so organizatorji želeli spodbuditi razmislek o mejah, tako tistih nekoč kot tistih danes. Tudi teme, kot je tihotapljenje (šmukljanje), so bile del večera – pripovedi o tem, kako so tihotapili cigarete, meso, žganje, vžigalice, sol, sladkor in riž. Dvolastniki so včasih s seboj na košnjo peljali dva vola, vrnili pa so se le z enim.

Organizatorji kot pomemben del projekta vidijo tudi vključevanje domačinov, ki skozi pripovedi svojih staršev in starih staršev ohranjajo spomin na težke čase. »To je tema, ki se sicer tiče Rateč, a ima globalni pomen – še posebno v času, ko se znova uvajajo carinske meje na svetovni ravni,« je poudarila Smolej Milatova in dodala, da svobodno prehajanje meja ni samoumevno. »Meje niso od nekdaj tu, a so vedno pomenile težave. Tema je lokalna, a ima močan globalni odmev – zlasti zdaj, ko se svet spet spogleduje z novimi oblikami zapiranja meja,« je dejala.