V znamenju jezerske prosvete

Jezersko – V uvodni del slovesnosti je nabito polno dvorano Korotana na Jezerskem popeljala Maja Lesar, ki je omenila tudi Marijo Terezijo in njeno t. i. šolsko reformo iz leta 1774, s katero je ta uvedla obvezno osnovno šolanje za vse otroke med šestim in dvanajstim letom starosti. Ta dekret je sredi 19. stoletja dosegel tudi jezersko mladež, ki je tako začela hoditi v šolo. Več o sami zgodovini šolstva na Jezerskem pa smo izvedeli v nadaljevanju prireditve.

K mikrofonu je Lesarjeva najprej povabila nekdanjega učenca, kasneje učitelja na matični Osnovni šoli Matija Valjavca Preddvor, danes župana Občine Jezersko Andreja Karničarja. Ta je še enkrat omenil, da letošnji občinski praznik na Jezerskem posvečajo jezerski šoli in vrtcu oziroma 140. obletnici postavitve prve šolske stavbe in 50. obletnici začetka predšolske vzgoje na Jezerskem. Med drugim smo izvedeli tudi, da tako kot je številčno rasla in se tehnološko razvijala jezerska skupnost, tako so se večale tudi potrebe in zahteve glede prostorov, kjer sta se šola in vrtec potem tudi izvajala. Prav v tem času pa poteka že najmanj šesta korenita nadgradnja, predelava, dozidava, posodobitev šolskih objektov na Jezerskem.

Rdečo nit šolstva na Jezerskem tvorijo tudi ljubezen do jezika, kraja in dediščine. Lahko se pohvalijo, da se je pouk od ustanovitve dalje — razen v času nemške okupacije — ves čas izvajal v slovenskem jeziku.

In kakšno šolo si želijo, jo potrebujejo na Jezerskem, se je v svojem nagovoru spraševal župan Karničar in se navezal na to, da je bila generalna adaptacija šole in vrtca, da bi v njih lahko še naprej kakovostno izvajali pouk na podružnični šoli in varstvo v dveh enotah vrtca, sicer nujna, a je bil jasen, da je poleg prostora pomembna tudi vsebina.

Le s skupnim delom otrok, staršev, vzgojiteljev, učiteljev in ne nazadnje tudi lokalne skupnosti lahko ustvarjamo šolo za življenje, kot je učil že Slomšek, je razmišljal. »Samo v takem duhu bodo bleščeče šolske stavbe uresničevale svoje poslanstvo.« Na koncu pa so učitelji in vzgojitelji tisti, ki opravijo levji delež pri vsem tem, je še dodal.

Zahvalil se je vsem, ki so se odzvali vabilu na slovesnost, med njimi pa smo v dvorani opazili nekatere gorenjske župane, bivše ravnatelje, učitelje, učiteljice – nekoč tovariše in tovarišice. O preteklosti, spominih in nazivu tovarišica se je v igranem prizoru, kjer je poleg učencev podružnične šole sodeloval tudi Davo Pestotnik, v nadaljevanju kulturnega programa razgovorila Anica Jakopič. Prisluhnili smo pesmi in glasbi, zaplesali so najmlajši jezerski folklorniki, z besedo pa so nas učenci popeljali skozi zgodovino jezerske šole, vse od njenih začetkov, ko je leta 1852 kaplan Sever izvajal popoldanski pouk v Kazini, do leta 1971, ko je jezerska šola izgubila samostojnost in postala podružnična šola Matije Valjavca Preddvor, kar ostaja njen status še danes. Izvedeli smo veliko o njenih dograditvah, prenovah, investicijah in tudi ključnih imenih jezerske prosvete. Srčnost občanov in samoprispevek ter močna podpora lokalne skupnosti pa so bile besede, ki smo jih na slovesnosti slišali večkrat – in to ne le kot prazne fraze, temveč kot ponosni izraz, da je šola vedno bila in ostaja srce skupnosti.