V Kropi znova zadonelo kovaško kladivo

Kropa – Kropa, nekdaj eno najpomembnejših kovaških središč na Slovenskem, že desetletja zvesto ohranja svoj osrednji praznik – kovaški šmaren. Sprva zasnovan kot poklon stoletja dolgi rudarski, oglarski, fužinarski in žebljarski tradiciji, ki je vas zaznamovala in jo nekoč ponesla celo na zemljevid širše Evrope, se je praznik skozi leta razvijal in rasel skupaj z lokalno skupnostjo.

V zadnjem obdobju se organizatorji vse bolj usmerjajo k družinam in najmlajšim obiskovalcem. Prav otrokom želijo predati edinstveno zgodbo o tem, kako je železo v rokah kroparskih kovačev dobilo dušo in jim omogočilo preživetje. »Jelovica je bila zaklad, ki je Kropi skoraj 800 let dajal življenje. Brez gozda in rude nas danes ne bi bilo. Naši predniki so trdo delali in težko živeli, a so bili ljudje, ki so znali stopiti skupaj, si pomagati in se družiti. Zavedali so se, da če se je skuhala polenta, je bila ta za vse,« je ob prazniku povedala Metka Kavčič, predsednica Turističnega društva Kropa, glavnega organizatorja kovaškega šmarna.

Svojo največjo moč je Kropa dosegla v 18. stoletju, ko je v kraju delovalo kar 19 vigenjcev, v vsakem povprečno po 30 kovačev. Tako je v najboljših časih v kovaštvu sodelovalo med 500 in 600 ljudi, danes pa poklic kovača, kot opaža Kavčičeva, mlade le redko pritegne, saj je naporen in zahteven. Kljub temu pa kovaški šmaren še vedno združuje domačine in obiskovalce od blizu in daleč. »Veliko je tujih turistov, le domačinov je vedno manj. Vendar je praznik predvsem za nas, ker je del našega genoma,« je dodala predsednica.

Od rude do žeblja

Na ulicah Krope ob tem prazniku spet oživijo zvoki kladiva na nakovalu, vonj oglja in iskrice, ki spomnijo, kako pomembno vlogo je imela kovaška obrt za življenje tukajšnjih ljudi. Sobotno dogajanje je bilo bogato in raznoliko.

Ob vigenju Vice so letos prikazovali železnodobni način redukcije železove rude. Kot je pojasnil Peter Urbanija, mentor geološkega krožka Bobovec na Osnovni šoli Staneta Žagarja Lipnica, so pri tem uporabili posebno vrsto peči, ki so jo v celoti izdelali iz gline, pomešane s senom. »Ko se peč dovolj segreje, vanjo po plasteh nalagamo rudo in oglje ter vpihavamo zrak, saj moramo doseči približno 1200 stopinj Celzija, kjer poteka redukcija. V nasprotju s plavži železo pri tem postopku ne steče, temveč nastane kepa kovnega železa, ki jo začnejo kovati še vročo,« je pojasnil Urbanija.

Sodelovali so tudi člani geološkega krožka Kamenkost z Osnovne šole Komenda Moste. Njihov mentor Tomaž Hitij je dejal, da so uporabili rudo, ki so jo njihovi člani nabrali na Veliki planini. »Prav je, da tradicija živi in se ohranja, zato so se priključili tudi najmlajši, da vidijo, kako železo nastane in od kod prihajajo vsi železni predmeti,« je poudaril Hitij.

V vigenjcu je Jože Eržen demonstriral star način kovanja žebljev, ki so bili glavni izdelek kroparskih kovačev. Po njegovih besedah so včasih izdelovali kar 127 različnih vrst žebljev, vsak je imel svoje ime glede na namen uporabe. Največ so jih izdelali za čevlje – ti so bili med najmanjšimi žeblji. »Posebnost je bil tako imenovani planinčar, edina vrsta, ki so jo do leta 1960 izdelovali izključno ročno. Uporabljali so jo za usnjene podplate, dokler jih ni izpodrinila guma,« je dodal. Največji žeblji so bili veneciani, dolgi do 80 centimetrov, ki so jih izvažali v Benetke.

Cenijo ročno delo

Maja Gregorič iz Logatca, ki je šmaren tokrat obiskala prvič, je povedala: »Litoželezna dediščina me zanima že od nekdaj, posebej pa me pritegne sam proces, kako se ruda spremeni v končni izdelek. Kovanje, mehanizmi, orodja in način življenja takratnih ljudi so res fascinantni. Tudi izdelki so izjemni, če jih primerjamo z današnjo industrijo, ko pogosto pozabimo ceniti ročno delo in kakovost.«

Domačin Lado Eržen opaža, da število obiskovalcev v zadnjih letih ne narašča. »Mene najbolj pritegnejo stvari, ki so nove, čeprav vse skupaj že zelo dobro poznam. Letos posebnih novosti ni, gre pa za tradicijo, ki ne sme iti v pozabo.« Ob tem si je kot vedno privoščil kovaško malico z žganci in ocvirki – tako, kot so nekoč jedli kovači.