Učenje s srcem, ne le z glavo

Kranj – Prvotni namen programa Šola, ki raste z otrokom, ki so ga v Osnovni šoli (OŠ) Simona Jenka Kranj zasnovali v povezavi z ustanoviteljem Modrih junakov Maticem Novakom, je bil pomagati otrokom z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). »A se je hitro izkazalo, da koristi tudi vsem drugim otrokom, predvsem pa tistim, ki težje vzdržujejo pozornost, so nemirni, čustveno ranljivi, imajo vedenjske izzive, so osamljeni ali pa se ne znajdejo v vrstniški skupini,« je pojasnila ravnateljica omenjene šole Ingrid Klemenčič. Zato so se odločili kampanjo preseliti v vse slovenske šole, pri čemer OŠ Simona Jenka služi kot model, kaj vse je mogoče doseči, če le obstaja volja, je poudaril Matic Novak.

Šolsko okolje po meri otrok

»Otroci potrebujejo več kot samo znanje. Potrebujejo gibanje, igro ter prostor, kjer so slišani, sprejeti in varni. Prostor, kjer lahko predihajo napetosti, se povežejo z vrstniki in začutijo pripadnost. Kjer jih odrasli razumejo, spodbujajo in vključujejo v soustvarjanje šolskega okolja – takšnega, kjer se učijo s srcem, ne le z glavo,« je poudarila Ingrid Klemenčič. V šoli so zato postopoma začeli spreminjati okolje po potrebah in meri otroka s prostori in pripomočki, ki otrokom pomagajo, da se umirijo, sprostijo in razbremenijo ter se družijo in igrajo, je pojasnil Matic Novak, v vse skupaj pa potem vnašajo tudi učenje. Ingrid Klemenčič namreč verjame, da je učenje otrokova naravna potreba. »In tudi skozi sodelovanje ter pogovore ob igri in druženju se otroci učijo, posledično pa to pomeni manj napetosti in nesoglasij v razredu.« Prek spreminjanja okolja namreč vplivajo tudi na odnose. Med najpomembnejšimi pridobitvami v njihovem šolskem okolju je Ingrid Klemenčič v ospredje postavila vrt za umirjenje oziroma »zen vrt«, kot mu tudi pravijo, kjer se učenci med odmori sprostijo. Svojo potrebo po gibanju in igri pa lahko izživijo na notranjem toboganu ali na plezalni steni, ki so jo postavili s pomočjo sredstev, ki so jih pridobili v okviru participativnega proračuna. Eno od učilnic pa so spremenili v »dnevno sobo«, saj velik del učilnice zavzema sedežna garnitura, s katere učenci spremljajo razlago učitelja. Šola tako po njenih besedah ni le prostor za akademske dosežke, ampak tudi za igro, sprostitev in gradnjo odnosov – tako med učitelji in učenci kot med učenci samimi.

Pet »petk« na dan

V središču kampanje je namreč otrok, pravi Novak, ki polovico svojega časa preživi v osnovnošolskem okolju, kjer se srečuje z različnimi ljudmi – s sovrstniki, z učitelji in s strokovnimi delavci. »Pomembno je, da z vsemi oblikuje dobre in zdrave odnose,« je dejal Novak in poudaril, da morajo z učitelji vzpostaviti enakovreden odnos. »To dosežemo s tem, da se učitelji približamo otrokom in na podlagi tega smo v kampanji določili, da vsak učitelj na dan podeli pet 'petk'.« To niso petice v redovalnici, ampak plosk z rokama kot nagrada, ko učitelj prepozna, da se je učenec potrudil oziroma nekaj dosegel. »Odrasli, ki delamo z otroki v njihovem okolju, se moramo zavedati odgovornosti, ki jo imamo do njih, da jih opolnomočimo za življenje, da jim pričaramo okolje, v katero se radi vračajo in se v njem dobro počutijo, saj je to osnova za učenje,« je še poudaril Novak in dodal, da želijo s kampanjo Šola, ki raste z otrokom pomagati otrokom ustvariti lepe spomine na otroštvo. V želji, da bi tako okolje pomagali ustvariti tudi na drugih šolah, bodo v okviru programa oblikovali šolske time – skupine učiteljev, ki se bodo srečevali vsaka dva meseca ter aktivno sodelovali pri razvijanju idej za bolj vključujočo in spodbudno šolsko skupnost.