Vodni vir Završnica
V pitni vodi so bile fekalije
Neutrudna Radovljičanka britanskega rodu Adele Gray Kokalj je tudi letos v svojem domačem mestu organizirala festival brezglutenske hrane. Če smo pred dvema letoma, ko se je podviga lotila prvič, v dvomu še rahlo dvigovali obrvi in se spraševali, kje bo našla dovolj obiskovalcev, da upraviči izjemen trud, vložen v organizacijo, so nas že prvi avtobusi, ki so v Radovljico prihajali z vseh koncev Slovenije, prepričali, da je našla tisto, kar so ljudje iskali: smiselno urejeno ponudbo visokokakovostne in popolnoma neoporečne hrane za vse, ki so zboleli za celiakijo, so intolerantni za gluten oziroma ga ne uživajo iz kakršnih koli drugih vzrokov.
To nedeljo je bilo na Linhartovem trgu živahno, kot da bi gostil festival čokolade, ne hrane, ki jo morajo bolnikom s celiakijo včasih celo predpisati zdravniki. Obiskovalci so si ogledovali, spraševali ter okušali in kupovali hrano, ki je bila skrbno izbrana in pozorno pripravljena, jo je bilo še pred desetletjem izjemno težko dobiti in je še danes, čeprav je mnogo dostopnejša kot nekoč, precej dražja od običajne.
Ljudje zdravje radi postavimo na prvo mesto – in prav je tako. Kadar se na ta način branimo pred boleznijo, zato raje kupimo manj in skrbneje izberemo, s hrano, za katero smo odšteli precej denarja, pa ravnamo skrbno in ekonomično.
Kaj se torej zgodi, ko je hrana zgolj hrana in si jo lahko, če želimo, privoščimo veliko, pogosto preveč? Zakaj takrat, ko je na voljo vse in še kaj, izklopimo gumb za preudarnost, kupujemo, skladiščimo in nato živila, s katerimi smo natrpali hladilnike in jim pač potekel rok, so se posušila ali splesnela, preprosto zavržemo?
V ponedeljek smo zaznamovali mednarodni dan ozaveščanja o izgubi hrane in odpadni hrani. Po podatkih statističnega urada se je lani samo v Sloveniji zavrglo dobrih 168 ton hrane, še za dva odstotka več kot leto prej, največ v gospodinjstvih, v povprečju 35 kilogramov na osebo, govorijo številke.
Ne vem, kje se je izgubil občutek za zmernost, in ne razumem, kako je mogoče v enem letu zavreči 35 kilogramov hrane. Kako lahko po eni strani Rdeči križ deli prehranske pakete tistim, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih življenjskih potrebščin, na deponijah pa se kopičijo tone krompirja, kruha in mesa, ki jim je potekel rok. Je res treba zboleti, da nam postane mar? Smo res podlegli kruti tržni logiki, po kateri je nekaj vredno le, če je drago? Ampak drage so na koncu tudi vse tiste tone hrane, ki konča v smeteh. Bi nas torej k razumnemu ravnanju lahko prepričala vsaj ekonomija, če se je že občutek za prav in narobe nekje izgubil?