Spominska slovesnost na Goreljku

Slavnostna govornica ministrica za kulturo Asta Vrečko / Foto: Marjana Ahačič

Spominska slovesnost na Goreljku

Na Pokljuki je tudi letos potekala spominska slovesnost ob obletnici boja III. bataljona Prešernove brigade.

Goreljek – Slavnostna govornica na sobotni tradicionalni prireditvi pri spomeniku na Goreljku, ki jo je pri­pravilo Združenje borcev za vrednote NOB Radov­ljica, je bila ministrica za kulturo Asta Vrečko. »Mineva 82 let od zimskih dni, ko so se mladi partizani III. bataljona Prešernove brigade, obteženi z vero v svobodo, podali na svoj najtežji pohod, pohod, ki je postal ena najbolj pretresljivih in hkrati najsvetlejših epizod narodnoosvobodilnega boja,« je v nagovoru spomnila ministrica.

Poudarila je, da je brigada nosila ime po pesniku Francetu Prešernu. »V njenih vrstah so bili pogumni žene in možje, ki so peli, brali, govorili slovensko ..., ki so se borili za nekaj več kot le za svoj obstoj. Borili so se za to, da imamo kot narod pravico obstajati, ustvarjati in misliti v svojem lastnem jeziku, na svojih tleh.«

»Danes pogosto pozabimo, kaj pomenijo vrednote NOB. Borilo se je za svobodo, za jezik, za kulturo, za upanje v boljši svet, za vse upornike in predvsem za zanamce. Sovražniku se ni upiralo le z orožjem, temveč tudi s kulturo in umetnostjo, s pesmijo, harmoniko. V gozdovih so bile ustanovljene ilegalne tiskarne, partizansko lutkovno gledališče ter začetki sodobnega plesa. In po vojni se je gradil boljši svet,« je poudarila.

V luči poškodovanja kipa Tita v Velenju je opozorila na naraščajoče sovraštvo v družbi. »Lahko si vsak misli svoje, lahko imamo različne poglede, a zgodovina je znanost, zgodovina so dejstva. O zgodovini ne moremo razpravljati na način, ali se nekaj je zgodilo ali ne. Lahko razpravljamo o svojem odnosu do tega, kar se je zgodilo, a dejstva ostajajo. Tisto, kar se je zgodilo med drugo svetovno vojno in po njej – modernizacija družbe, pravice žensk, otrok, šolanje, vrtci, zdravstvo ... so temelji, na katerih živimo še danes.«

Slovesnost je bila tradicionalno na mestu boja – pri spomeniku v bližini hotela, pripravili pa so jo v spomin na borce, ki so izgubili življenje v boju. Najmlajši od 79 borcev je bil star komaj 16 let, najstarejši 41, med padlimi sta bili dve partizanki. Borce, nastanjene v praznem Lovčevem hotelu, je 15. decembra 1943 napadla nemška vojska. Slabo zavarovani bataljon je bil obkoljen in poražen, rešili so se le nekateri posamezniki.