S čopičem lovi poročne spomine

V svet platen, barv in čopičev je danes 31-letno Lariso Uranič Gorjan popeljal njen oče Robert Uranič, priznan kamniški slikar. »Kot majhna deklica sem večino časa preživela v njegovem ateljeju, zelo zgodaj sem dobila svoje prvo platno. Najprej sem risala z barvicami, kasneje vedno več z barvami. Imela sem priložnost in možnost že zgodaj preizkušati različne tehnike,« pripoveduje Larisa o začetkih svojega umetniškega udejstvovanja. Kljub temu da je kazala izjemen umetniški talent, so jo doma spodbujali k temu, da si pusti odprte različne možnosti. Bila je sprejeta na srednjo oblikovno šolo, a se je odločila za vzgojiteljsko. In že hitro dojela, da to ni zanjo. »Kot da bi mi bila vzgojiteljska šola v resnici šola za to, kaj si v življenju v resnici želim. Ustvarjati. Šolo sem končala, potem pa kot samouk začela slediti svoji poti.«

Borovlje, zgodba o čarobnem napoju

Sprva je delala kot tetovatorka, obenem je veliko slikala in ilustrirala knjižna dela drugih avtorjev. Trenutno zase pravi, da je »kreatorka, v duši in telesu«, je tudi mama petletni Mini in štiriletniku Lovru, in prav otroka, pravi, sta jo zgradila tudi v ustvarjalnem smislu. Ko je bila v pričakovanju hčerke, je začela nastajati njena prva slikanica, ki nosi naslov Borovlje, zgodba o čarobnem napoju. Takrat se je prvič preizkusila tudi kot pisateljica. »Sem izjemna ljubiteljica zgodovine in dobrih zgodb. Blizu sta mi keltska in slovanska mitologija. Dolgo sem iskala zgodbo, ki bi me tako potegnila, da bi jo z veseljem ilustrirala. Pa sem na koncu sama napisala eno, o borovem gozdu, kjer živijo Puki, varuhi gozda.« Doda, da je slikanica nastala tudi zato, da Mini in Lovru dokaže, da je vredno slediti svojim sanjam in vlagati vanje.

Larisi Uranič Gorjan so sporočila zelo pomembna in tudi slikanica Borovlje nosi pomembnega, pravzaprav dve. »Eno je, kako pomembno je prijateljstvo, biti tu drug za drugega. Drugo pa, da smo popolni prav takšni, kot smo, v vseh svojih barvah in tudi takrat, ko si nismo najbolj všeč.« Po prvi, ki je požela zelo lep odziv, že nastaja druga slikanica, ki pa bo prav posebna, tudi malce drzna. V njej bodo samo ilustracije, besede pa si bo ustvaril vsak posameznik sam. A to ne pomeni, da umetnica beži od njih, prav nasprotno. Strastno bralko vedno bolj vleče tudi v odraslo literaturo, in nekoč, ko bo čas dozorel, se želi posvetiti pisanju.

Ilustratorka na porokah

Trenutno pa je v obdobju, ko je njeno izrazno sredstvo največkrat čopič. Končuje se zanjo izjemno aktivna letošnja sezona porok. Kar na šestnajstih je bila v vlogi ilustratorke v živo, kar je v zadnjih letih postal pravi poročni trend. Ko se formalni del poroke konča in je čas za zabavo, se usede za mizo ob rob dogajanja, k njej pristopijo svatje, ki jih najprej fotografira, nato pa vsakega naslika. Slike ženin in nevesta običajno podarita gostom kot spomin na njuno poroko. Larisa na vsaki poroki, medtem ko drugi plešejo in se zabavajo, nariše tudi do sto svatov na portretnih ilustracijah, in čeprav se sliši kot precej stresno, sama pove, da pri tem predvsem uživa. »Slikanje je zame kot meditacija, takrat sem v svojem svetu.«

Kdor spremlja njena dela, zagotovo že prepozna njen podpis. V prav vsaki sliki si dovoli en delček vzeti zase, v enem delu prepustiti čopiču, da gre po svoje. Včasih je takšna kar cela slika. Prepričana je, da taka dela nosijo posebno energijo. »Energijske so slike, ki imajo svoj pretok. Takrat pustim čopiču, da gre po svoje, ga ne omejujem, sploh pri akvarelu rada dovolim, da steče.«

Ko je bila mlajša, so ji govorili, da preživeti z umetnostjo ni enostavno. S tem se strinja, a hkrati doda, da ni nemogoče, je pa za to pogoj podporno okolje. »Če jaz ne bi imela moža, ki verjame vame in v meni vidi potencial, bi tudi sama težko v polnosti zaupala v svoje sposobnosti in jim sledila. Hkrati pa se mi zdi, da odkar sem nehala dvomiti, odkar sem z vsem bitom začela verjeti v svoje delo in se mu posvetila, me je začela podpirati tudi okolica.« Kot slikarka je aktivna tudi v Kulturno umetniškem društvu Tone Kranjc Kamnik, trenutno pa pripravlja razstavo, ki bo v kratkem zaživela v Kamniku.