Premiera Škofjeloškega pasijona

Škofja Loka – »Prišli, videli, zmagali …« si lahko rečejo vsi tisti, ki sodelujejo pri letošnjem Škofjeloškem pasijonu. Sobotna premiera je obiskovalce, ki so napolnili vsa štiri prizorišča, več kot navdušila. To je bilo tudi slišati iz njihovih besed: »Izjemno!«, »Ganjena sem ...«, »Še enkrat si ga bom prišel ogledat.« Besede pohval so se vrstile, režiser Marcelo Brula in vodja projekta Jakob Vrhovec sta lahko pomirjena. Želja režiserja je bila, da Škofjeloški pasijon gane in prepriča. Da igralci v posamičnih prizorih kar se da silovito prikažejo čustva, ki pritičejo vsebini prizora, da gledalci začutijo moč besed in sporočila, ki ga je pred tristo leti zapisal pater Romuald. To se je zgodilo, saj so obiskovalci prizorišča zapuščali z izkušnjo, ki jim bo ostala v spominu še dolgo. »Vse podarjene ure prostovoljcev so danes tukaj. Tribune so bile polne, in to je nekaj najlepšega. Ko na koncu še publika skupaj z nastopajočimi zapoje pesem, ljudi to dvigne in navdušenje je veliko,« je bil s premiero zadovoljen vodja projekta Jakob Vrhovec.

Besede so rezale

Uprizoritev Škofjeloškega pasijona je nekaj posebnega. Dvajset prizorov, v katerih sodeluje več kot 1200 igralcev s Škofjeloškega, je gledalce – četudi v mrzlem sobotnem večeru – popeljalo v razmišljanja o življenju in smrti. Prizori Raj, Smrt, Pekel, Cehi, Vhod v Jeruzalem, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Judež in sodba, Herod, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej, človek, Razbojnika, Križev pot, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze, Božji grob in Ljudstvo so obiskovalce prikovali na sedeže. Besede, ki so zarezale, glasba, petje, igranje na lutnjo, topot konjskih kopit, bakle, luči, vonj po kadilu …, v prvi vrsti pa angažiranost igralcev, ki so dokazali, da so se v dolgih mesecih vaj na Škofjeloški pasijon zares s srcem pripravljali.

Čestitke predsednice države

Premierno uprizoritev Škofjeloškega pasijona je med drugimi visokimi gosti obiskala predsednica države Nataša Pirc Musar. »Moram reči, da mi ni bilo niti sekunde žal, da sem prišla. Namreč, kulturna dediščina, ki jo gojite v Škofji Loki, je neizmernega pomena. To dokazuje tudi veliko število obiskovalcev. Župan mi je povedal, da bo v naslednjih dneh prišlo na predstavo še 25.000 ljudi, od tega 30 odstotkov tujcev. Presenečena sem tudi nad kakovostjo same igre. Namreč, igralci so prostovoljci, vse to uprizoriti na štirih prizoriščih, da vsak igralec štirikrat ponovi besedilo v enem večeru ... Navdušena sem. In vsi kostumi, luč zvok ... Čestitam vsem ustvarjalcem!«

Premiero si je ogledal tudi župan Tine Radinja. »Mislim, da premiera nikogar ni pustila ravnodušnega. Režiser in celotna ekipa, predvsem pa prostovoljke in prostovoljci, ki se prelevijo v izjemne igralke in igralce, pokažejo brezčasno igro. Verjamem pa, da predvsem pokažejo, kaj zmore skupnost in kako svoja čustva, ki jih vlagajo v Škofjeloški pasijon, prenesejo vsem, ki nas obiščejo v tem času. Za občino je uprizoritev čast in odgovornost, pa tudi priložnost. Predvsem smo veseli izjemnega obiska iz tujine, ne samo iz pobratenih in prijateljskih mest, ampak tudi številnih ljudi iz tujine, ki si pridejo ogledat Škofjeloški pasijon kot Unescovo svetovno dediščino človeštva. Na to smo lahko Ločanke in Ločani zares ponosni.«

Ganjenost in vzhičenje

Kulturno ministrico Asto Vrečko je posebej ganil začetni prizor z otroki. »Njihovo petje, mrmranje je bilo res ganljivo, hkrati pa tudi prizor Ecce homo kot eden najbolj znanih biblijskih prizorov. Mislim, da se lahko vsak od nas znajde na eni ali drugi strani prizora, med množico ali med obtoženci. In vedno se je treba vprašati, kako bi človek reagiral in ravnal najbolj preudarno v tistem trenutku. To je eden tudi mojih najljubših motivov v umetnosti in mislim, da je ravno danes še toliko bolj pomemben, kot je bil včasih.« V uprizoritvi sodeluje tudi več bratov iz škofjeloškega kapucinskega samostana. Jurij Štravs je po predstavi povedal, da je hvaležen vsem igralcem in organizatorjem. »Vzhičen sem nad atmosfero, že ko pride človek na kraj, kjer se pripravljajo igralci, se med njimi čutijo moč, energija, veselje, volja in ponos, da smejo sodelovati v predstavi.«

Fotografije pred besedami

Obiskovalci so si na stojnicah na Cankarjevem trgu lahko kupili tudi kak spominek. »Veliko povpraševanje je po gledaliških listih, na voljo so pasijonske majice, odejice, imamo še sladici v obliki angela in hudiča, pasijonske loške kruhke, potičnico, knjigo o zgodovini Škofjeloškega pasijona, semena kapucink in svinčnike. Pri nas se je oglasilo že kar nekaj tujcev, nekaj je bilo Tajk, pa tudi Nemci, Hrvati,« so razložile Klara, Mojca in Ula.

Veliko je ljudi, ki sodelujejo pri uprizoritvi. Skoraj 1500. Da se lahko ustvari tako velika produkcija, je potrebnih veliko truda, energije, volje, odrekanja, srčnosti, skromnosti in pogumnosti. Vse to so vrline, ki jih je vredno globoko spoštovati. Ne samo besede, tudi – oziroma pred besedami – so fotografije tiste, ki bralcem razkrijejo še večjo razsežnost Škofjeloškega pasijona. Naša fotografinja Tina Dokl je v pričujočem članku pričarala vso čarobnost in pristnost sobotnega večera, ki smo ju bili deležni na premieri. Njene fotografije tako plastično prikazujejo pasijonsko zgodbo, da bi jih prav lahko postavili ob bok slikam velikih umetnikov, v katere lahko zremo v svetovnih galerijah. Možnost, da si Škofjeloški pasijon ogledate v živo, imate še štirikrat, in sicer 27. in 28. marca ter 11. in 12. aprila.