Velikonočni prazniki in krajši delovni teden so za nami, slaba dva delovna tedna pred nami, nato pa, z dnevom dopusta, znova teden, ko bo marsikdo skušal malce odmisliti obveznosti, ki ga čakajo v maju. Prihaja tudi tisti čas, ko se marsikdo odpravi na oddih k sosedom Hrvatom. Prijatelja, ki sta se za zadnje praznike odpravila raziskovat meni ljubi Cres, sta za dva espressa in dva pomfrija v Osorju odštela skoraj dvajset evrov. V času še precej globoke predsezone, torej. Podobne zgodbe o enormnih cenah prihajajo tudi s Krka, Opatije in med Slovenci zelo priljubljene destinacije – Istre.
Cene proti prvemu maju in nato naprej proti poletju bodo najbrž le še naraščale, plače pa se verjetno ne bodo ravno zviševale. Treba bo razmisliti o takih in drugačnih dopustih, si ga privoščiti pred sezono, v glavni sezoni ali tisti, ki jim delovne obveznosti to omogočajo, po sezoni. Letošnjo lokacijo za oddih bo torej treba previdno izbrati. Ali pa si preprosto espresso skuhati na domači terasi, pomfri pa narezati iz krompirja, ki zraste na naših vrtovih.
Premislek vsekakor je potreben. Kot tudi premislek o postanku na kakem od koncertov, ki se nam obetajo okrog prvega maja. Tam se bodo zbrali zabave željni in uživali ob glasovnih zmožnostih in spretnem preigravanju instrumentov raznoraznih bolj ali manj znanih skupin, da ne rečem ansamblov, in še marsikoga od onih posameznic in posameznikov, ki vedo, kako privabiti množico na dogodke, ki jih v časih, ko je plamtel covid, ni bilo moč izvesti. Kakovost tovrstnih prvomajskih dogodkov pa je marsikdaj ravno toliko vprašljiva za »zaužitje«, kot je uživanje en teden starega pirha.
Čakanja, pričakovanja, dočakanja. Pred dnevi sva z materjo zrli skozi okno in sva si bili enotni: pomlad letos zamuja. Sem rekla: »Preteče je.« Pa me je popravila: »Ne, huje, zlovešče je.« Kompromis se je zgodil nekje med pretečim in zloveščim. Kot da bi narava obstala v nekem na pol zelenečem času. Pravijo, da bo v tednu, ki prihaja, hladno vreme počasi končno vzelo slovo. Da se obetajo toplejši in prijaznejši časi. Da bodo pričakovanja in čakanja končno obrodila zelenino in da bomo dočakali tisto pravo pomlad, ki naj bo taka, kot jo je že davno tega opeval Ivan Tavčar: »Vsak letni čas je tukaj po svoje lep. Prav gotovo pa je bilo tukaj najlepše takrat, ko je pomlad s svojim krilom plavala nad dolino. In če je v Poljanski dolini lepa pomlad, tedaj je malokje lepše.« Pa ne samo v Poljanski dolini, povsod naj bo lepa, prijazna in – predvsem – naj s toplino in nežnostjo čim prej preplavi naše duše in telesa.