Rečica pri Bledu – Idrijčanka Andreja Tratnik ima za sabo zanimivo življenjsko pot, ki se je začela v gimnaziji, ko je zadnja dva letnika obiskovala program mednarodne mature v Devinu v Italiji. Pravo je študirala v Ljubljani, po končanem doktoratu pa jo je zaposlitvena pot zanesla v Luksemburg, kjer si je ustvarila družino.
Po končanem študiju prava je bila izbrana za mlado raziskovalko in asistentko na ljubljanski Pravni fakulteti. Po opravljenem doktoratu pa je bil sprejet ZUJF, zakon za uravnoteženje javnih financ, ki je določal, da se mladih ne zaposluje, dokler se kdo od starejših ne upokoji. Ker v katedri kazenskega prava nihče ni odšel v pokoj, je ostala brez službe. S francoščino, ki ji je bila vedno všeč, saj se ji je zdela zelo romantična, se je začela spoznavati že v študentskih letih. Obiskala je tudi v Pariz, kasneje, kot mlada raziskovalka, pa je znanje jezika še poglobila. Francoščina ji je prišla zelo prav, ko se je leta 2013 prijavila za pripravnico na sodišče Evropske unije v Luksemburgu, ki je bilo znano kot dobra odskočna deska za naprej.
Po koncu pripravništva je kmalu dobila pogodbo za nedoločen čas in od leta 2014 živi v Luksemburgu, kjer je spoznala tudi svojega bodočega moža. Luksemburg ima dobro razvit bančni in ekonomski sektor in je mesto, kjer imajo sedež velike revizijske hiše in banke, najbrž zaradi davčnih ugodnosti. Včasih se je vprašala, kako bo v svetu »kravatarjev« spoznala nekoga, ki bo, tako kot ona, rad zahajal tudi v naravo. Ker Andreja prihaja iz gorske družine, ki ima rada hribe in plezanje, je začela plezati. V Luksemburgu, kjer se pretežno pleza v notranjih plezališčih, je oživila strast do plezanja, hkrati pa je tam spoznala tudi Grega. To je bilo konec leta 2014 in kar tri mesece je trajalo, preden sta spregovorila prve besede.
Gregoire Esculier, ki mu Andreja reče Greg, je bil rojen v Franciji v mestu Nancy blizu Luksemburga, vendar je otroštvo preživljal v mestecu blizu Pariza, nato pa so se preselili v Toulouse. Po srednji šoli se je vpisal v neke vrste pripravljalni razred za sprejem na najboljše fakultete, ki traja dve leti. Tam se študira od jutra do večera, od šestih zjutraj do enajstih zvečer, in ker mu tak način študija ni odgovarjal, se je odločil, da po enem letu odneha. Odšel je v Kanado, kjer je končal ekonomsko fakulteto, potem pa se je vrnil v Pariz. Ugotovil je, da ga francoska mentaliteta ne privlači več, zato se je odločil magisterij opraviti v Londonu, kjer je po naključju srečal znanca, ki je živel in delal v Luksemburgu. Povedal mu je, da se tam da dobro živeti, sicer je treba veliko delati, toda še vedno ima človek nekaj časa zase. Mesto mu je bilo všeč – je dokaj majhno in zelo zeleno, tam so polja za tek, življenje pa je bolj podobno podeželskemu kot mestnemu.
Kmalu po tem, ko je Greg Andrejo povabil na kosilo, sta zaživela skupaj v njenem malem stanovanju, garsonjeri, ki je bila njeno zatočišče. Takrat je bila Andreja stara 29, Greg pa 26 let. In vse odkar sta skupaj pojedla prvo kosilo, sta se drug ob drugem počutila popolnoma domače. Skupaj sta hodila na trekinge in po dveh letih se jima je rodil prvi sin Timotei. Dve leti kasneje se jim je pridružil še Matisse, zdaj pa jim družbo dela še enoletni Nikola. Andrejino garsonjero so kmalu prerasli in se preselili v večja stanovanja. Oba delata v Luksemburgu, kjer se vse vrti okoli služb, dela in denarja, sploh v zasebnem sektorju, kjer delovnik traja od pol devetih do šestih zvečer. Andreja dela kot pravnica lingvistka v slovenskem prevajalskem oddelku Sodišča Evropske unije, kjer med sabo govorijo slovensko, pogoj za opravljanje tega dela pa je zaključen študij prava in znanje vsaj dveh tujih jezikov. Ima veliko srečo, ker ima možnost, da dopoldan dela v službi, popoldan pa od doma. Tako so otroci popoldan lahko doma, čeprav mora sama delo večkrat končati ponoči. Porodniška odsotnost traja pet mesecev, potem se mama vrne v normalni delovnik, otroci pa cel dan, lahko tudi do sedmih zvečer, preživijo v jaslih. Onadva sta se znašla in otrok nikoli nista puščala v vrtcu toliko časa. Veliko staršev svoje otroke v vrtcih odda ob osmih zjutraj in jih pridejo iskat ob sedmih zvečer. Zanju je to nesprejemljivo, zato si je tudi Greg poiskal zaposlitev v javnem sektorju, kjer je vsaj malo več razumevanja za normalno družinsko življenje.
V državnih vrtcih govorijo luksemburščino, ki je mešanica nemščine in francoskih besed in je niti Francozi ne razumejo. Otroci gredo v šolo pri štirih letih. Šola je obvezna, vendar na začetku poteka bolj kot neke vrste mala šole pri nas – skozi igro se učijo osnovnih črk. Andreja in Greg sta se odločila, da Timoteia in Matissa vpišeta v zasebno šolo, kjer pouk, ki traja do pol štirih, poteka v francoščini. Zaradi vsega tega se Andreja vedno bolj zaveda, kako dragoceno je šolstvo v Sloveniji. Vsi trije otroci obvladajo oba jezika – z njo govorijo slovensko, z Gregom pa francosko. In pri tem je Andreja zelo natančna – če vprašanje zastavi v slovenščini, vztraja pri tem, da ji tudi odgovorijo v istem jeziku. Andreja in Greg med sabo govorita francosko.
Pred dvema letoma so na Bledu kupili staro, vendar dobro ohranjeno hišo, v kateri preživljajo tako poletne kot zimske počitnice. Ker je razdalja velika, približno 900 kilometrov oziroma deset ur vožnje, si pot razdelijo na dva dneva. Septembra naj bi iz Ljubljane vzpostavili redno letalsko linijo, kar jim bo zelo pomagalo. Radi bi se preselili sem, a jih ovira to, da Greg ne zna slovensko. Delo bi v Ljubljani najbrž našel, vendar si ne želijo živeti v mestu. Zato čakajo, da se bo pokazala kakšna priložnost za Gregovo delo, ki bi ga lahko opravljal. Hkrati pa se zavedata, da so sinovi vedno starejši in bo selitev zanje z leti vedno težja. Veliko jim pomeni tudi bližina Andrejine družine ter okolica, ki kar kliče po rekreaciji in preživljanju prostega časa v naravi. Med temi počitnicami so vsi skupaj osvojili Viševnik in Debelo peč.