Pasijon ni moj, ni tvoj, ampak naš

Škofja Loka – Večer, naslovljen Ko dediščina postane prihodnost, ki ga je povezovala Mateja Feltrin, je zbral sogovornike, ki Škofjeloški pasijon odlično poznajo, saj ga vsak na svoj način soustvarjajo. Med njimi sta bila filozofinja in urednica pri Slovenski matici Ignacija Fridl Jarc in režiser letošnje postavitve Marcel Brule, pridružil pa se jima je še vodja strokovnega odbora Aleksander Igličar. Uvodni nagovor je pripadel Andreji Megušar, ki je spomnila, da je letošnja uprizoritev obenem praznik in odgovornost.

Pasijon v teh krajih nikoli ni bil pojmovan kot relikt neke daljne preteklosti, ampak je vseskozi skrbno vpisan v ritem mesta. Zato je bila izrečena misel večera skoraj samoumevna: »Pasijon ni moj, ni tvoj, ampak naš.« Gre za načelo, ki v središče postavi skupnost. Pasijon namreč v času uprizoritve poveže kar 1200 nastopajočih in 400 pomočnikov – veličastne številke, ki povedo mnogo tako o duhu kot o organizaciji.

Dediščina, ki zavezuje

V ospredju večera je bilo vprašanje, kako dediščino ohranjati na način, ki ni mrtva črka, temveč živ odnos. Ignacija Fridl Jarc je opozorila na nujnost razumevanja tradicije: »Kultura je več kot umetnost – je način, kako človek prepozna drugega kot sopotnika, ne kot tujca.« V tej misli ni patosa, temveč čisto jedro pasijonske izkušnje: biti skupaj, gledati isto zgodbo in se obenem zavedati, da je prav ta zgodba pripeljala do Unescove zaščite.

Aleksander Igličar je dodal, da je prihodnost Škofjeloškega pasijona mogoča le, če ostane živ po zadnjem aplavzu. »Če po enem mesecu vse utihne, smo naredili premalo. Pasijon mora ostati v ljudeh,« je dejal. Tudi politik in državnik Lojze Peterle, ki je bil med gosti večera, je poudaril, da mora kultura povezovati. Govoril je o dialogu kot pogoju za skupnost, ki zmore živeti v različnosti, in dodal, da se vrednota poslušanja vedno začne pri pogumu in skromnosti.

Ob vseh razmislekih je ostalo jasno: Pasijon ni samo velika procesija ali najstarejše ohranjeno dramsko besedilo. Je šola skupnosti, ki se poraja skozi osebno religiozno izkušnjo. Je povabilo, da človek spozna drugega brez predsodkov. Je spomin, ki vztraja zato, ker ga ljudje sprejemajo kot svojo nalogo.

Vrnitev na ulice, vrnitev k sebi

Deset let po vpisu na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva Škofja Loka vstopa v leto nove uprizoritve. Pogovorni večer v Kašči je zato deloval kot prolog. Govorci, med njimi tudi Klemen Karlin, predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Lonka, so večkrat poudarili, da bo treba v šolah, medijih in institucijah še veliko narediti, da bo pasijon razumljen kot to, kar je: globoka religiozna izkušnja in obenem izkušnja povezanosti, ki stremi k skupno dobremu.

Ohranjanje tradicije zato ni obrnjeno nazaj, ampak naprej. »Naj to živi med ljudmi kot nekaj dobrega,« je bila ena od zaključnih misli večera. Preprosta, skoraj samoumevna, a hkrati temeljna: prihodnost Škofjeloškega pasijona je odvisna od tega, koliko ga bomo dejansko živeli med uprizoritvami – in tudi po njih.