Miklavževanje v Cerkljah

V času, ko se mnoge slovenske tradicije spreminjajo ali izgubljajo, v naseljih občine Cerklje na Gorenjskem še vedno živi eden najbolj dragocenih običajev – miklavževanje. Medtem ko je ta starodavna navada v številnih krajih skoraj izginila ali se preselila na oder prireditev, jo cerkljanska skupnost ohranja neprekinjeno in v skoraj nespremenjeni podobi že dolga desetletja. Prav avtentičnost in predanost domačinov sta razlog, da je tovrsten obhod hiš danes prava posebnost v slovenskem prostoru.

Ko se 5. decembra spusti mrak nad vasmi pod Krvavcem, se v tišini zaslišita značilno rožljanje verig in globoko rjovenje parkeljnov, ki prebujata tisto prvinsko otroško pričakovanje. Miklavž, spremljan z angeloma in številno skupino parkeljnov, tudi danes opravlja poslanstvo, ki ima globok kulturni in duhovni pomen: obiskuje hišo za hišo, dom za domom, otroke in njihove družine. V trenutku, ko prestopi prag, nastane čarobno vzdušje, ki ga ni mogoče poustvariti na velikih prireditvah. Gre za neposreden stik, za bližino, ki jo občutijo tako otroci kot odrasli.

Darila, ki jih skrito pripravijo starši, Miklavž izroča ob koncu kratkega obreda. Pred tem pa morajo najmlajši izkazati svojo pridnost – npr. z molitvijo, pesmico, ki najlepše zaokroži ta trenutek. To ni le prikupna tradicija, temveč priložnost, da otroci preko majhnega rituala pokažejo spoštovanje, hvaležnost in odprtost za dobro. Pogosto se zgodi, da Miklavž otroku pove kakšno drobno šalo ali omembo iz vsakdanjega življenja – nekaj, kar vedo starši in posredujejo za bolj osebni pristop. To daje vtis, da Miklavž res ve vse.

A miklavževanje v občini Cerklje ni pomembno le zaradi obiska svetega moža. V ozadju stoji neizmerno veliko dela, ki ga vodijo prostovoljci – razpored poti, seznam otrok, priprava opreme, usklajevanje spremstva, skrb za varnost v temi in mrazu. Organizacija je skoraj nevidna, a izjemno zahtevna, zato domačini s spoštovanjem poudarjajo, da brez truda številnih posameznikov tradicija ne bi mogla preživeti.

Posebnost tukajšnjih naših povork so tudi maske in obleke parkeljnov. Veliko njih je izdelanih ročno, doma, nekatere pa se prenašajo iz roda v rod. Mnogi današnji parkeljni nosijo maske, ki jih je pred desetletji ustvaril njihov oče ali stric – in tako se tradicija ne ohranja le z obhodi, temveč tudi z domačo ustvarjalnostjo in ponosom.

Miklavževanje je za otroke pogosto »preizkus poguma«. Skoraj vsaka družina ima zgodbo o tem, kako je nekoč mali junak stekel pod mizo, se skrival za materinim krilom ali radovedno pogledoval, ali so parkeljni res tako strašni, kot se zdi. Prav ta mešanica strahu, vznemirjenja in veselja je del čara, ki ga sodobni čas drugje že izgublja.

Ker obhodi potekajo v temi, se ohranja prvinskost, ki jo je marsikje nadomestila razsvetljava odrov in ozvočenje. V krajih občine Cerklje na Gorenjskem se tradicija odvija tik ob domačem ognjišču – v dnevnih sobah, kuhinjah, na dvoriščih. In morda prav zato še vedno nosi svojo globoko toplino.

Preden povorka odide naprej, jo obiskani skoraj vedno pogostijo, npr. s šilcem žganja, likerja, pecivom, morda tudi kakšno domačo mesnino ipd. Obenem prejmejo tudi denarni dar, v zahvalo organizatorjem, za nakup in vzdrževanje opreme ter nadaljevanje tradicije.

Najlepše pri vsem pa je to, da so mnogi današnji miklavževci kot otroci sami nestrpno čakali obisk. Zdaj pa so oni tisti, ki potrkajo na vrata domov in prinašajo ne le darila, ampak tudi spomin na svojo otroško izkušnjo – in jo predajajo naprej.

Miklavževanje v občini Cerklje na Gorenjskem tako ni le običaj, ampak živ simbol povezanosti, vztrajnosti in spoštovanja do dediščine. Dokazuje, da skupnost, ki ohranja svoje korenine, ostaja močna, srčna in ponosna.

Naj nas tudi letošnji obisk Miklavža pod Krvavcem spomni, da so najdragocenejša darila dobrota, povezanost in skrb za tradicijo – vrednote, ki jih pri nas hvala bogu še znamo negovati.