Ljudski pevci Spod Stowa

Ljudski pevci Spod Stowa je skupina, ki je nastala v začetku letošnjega leta in deluje pod okriljem Kulturnega društva dr. France Prešeren Žirovnica - Breznica. Pod umetniškim vodstvom Jerneja Smoleja želijo sodobnim poslušalcem približati ljudsko pesem in ji dati nov utrip s triglasnim prepevanjem.

Kot je povedala predsednica kulturnega društva in tudi sama ena od pevk Jerneja Stres, skupino sestavlja ducat pevk in pevcev – nekateri so že izkušeni ljudski poustvarjalci, drugi pa so se k petju vrnili po dolgih letih. Srečujejo se vsak teden ob sredah v kulturni dvorani na Breznici.

Prvič so se občinstvu predstavili v začetku marca na območni reviji folklornih skupin in poustvarjalcev glasbenega izročila v organizaciji JSKD OI Jesenice. Sledili so nastopi na domačem dogodku Markov smn, kot gostje pevske skupine Korona so se predstavili v Radovljici in pred Finžgarjevo domačijo v Doslovčah v sklopu festivala KašArt ter na slovesnosti ob dnevu državnosti na Breznici. Njihova ljudska pesem pa je pred dnevi zazvenela tudi na prireditvi v počastitev krajevnega praznika krajevne skupnosti Slovenski Javornik - Koroška Bela.

Pesmi, ki so jih pele že stare mame

In kakšen je njihov repertoar? Vanj so vključili stare slovenske pesmi, ki so jih pele že naše stare mame, ki so se širile od ust do ust, brez zapisanih not in brez imen avtorjev. »Pogosto rečemo, da so to ljudske pesmi. Nekateri jim pravijo tudi narodne. In prav imajo – v vsakdanjem jeziku ta izraza pogosto pomenita isto: pesem naroda, pesem ljudstva. Pesem, ki je ni ustvaril posameznik, temveč življenje samo,« pravi Jerneja Stres.

»Ljudska pesem je kot stari vodnjak na dvorišču – nihče ne ve, kdo ga je zidal, a je bil od nekdaj že tam. Vsak, ki je prišel, je zajel malo svoje 'različice' in jo nesel naprej. Gre za melodije, ki so rasle skupaj z naravo – ob senu, kolinah, godovih, porokah in drugih vsakdanjih in prazničnih trenutkih vaškega življenja.«

Med njimi so ljudske pesmi iz različnih slovenskih pokrajin, denimo Fse kaj lazi, Dremala pa nič delala, Cveče mi polje pokrilo, Gorički valček, Čin čin čin drežnica ...

Na nastopih občinstvu tudi predstavijo nastanek ljudskih pesmi in v poetičnem opisu Jerneja Stres poslušalce popelje v poletne večere, ko so se vaščani zbrali, zapeli, delili zgodbe in pustili, da noč sama odloči, kdaj bodo šli domov. »Najlepše je bilo, da pesem ni imela ure, ki bi jo ustavila. Ko je bila luna visoko, so rekli: Zapojmo še eno, da bo noč krajša. In ko je bila že skoraj jutranja zarja, so rekli: Zapojmo še eno, da bo dan lepši.« In prav to želijo člani skupine prenesti tudi današnjim poslušalcem.