Kakšna družina je na zunaj videti povsem običajna ...

Jesenice – »Struktura prosilcev za pomoč se zadnja leta spreminja, vse več je upokojencev, 'fabrške' železarske pokojnine že tako niso visoke, a dokler sta dve, še nekako gre. Ko pa eden od zakoncev umre in drugi ostane sam, s tisto nizko pokojnino, pa je težko. Med prosilci je tudi vse več družin z majhnimi in šoloobveznimi otroki, pri nekaterih dohodki niti niso tako nizki, a življenjski stroški so visoki. Mnoge družine so zadolžene, poznajo se časi velikih kreditov in limitov, ki jih je zdaj treba odplačevati. Prihajajo tudi mame samohranilke,« pripoveduje Rina Beravs Zor, sekretarka območnega združenja Rdečega križa Jesenice, kjer so v lanskem letu pomagali 1126 osebam, največ, 985, v jeseniški občini, 85 v kranjskogorski in 56 v žirovniški. Nekateri se na Rdeči križ obrnejo, ko se znajdejo v trenutni stiski, denimo zaradi bolezni, ločitve, pogreba, ko ne zmorejo nepričakovanih stroškov, spet drugi prihajajo redno. Po besedah Rine Beravs Zor mora vsak od njih izpolniti vlogo za humanitarno pomoč, prosijo jih tudi za bančne izpiske, a načeloma nikogar ne zavrnejo. Poleg redne pomoči v obliki prehranskih paketov imajo ves čas pripravljene tudi vrednostne kartice lokalnih trgovin in v najbolj nujnih primerih, ko pokličejo s centra za socialno delo ali iz patronažne službe, lahko pomagajo takoj. Včasih tudi za nakup mleka za dojenčke v lekarni ... »Takih izrednih situacij je res veliko,« razlaga sogovornica. Zgodilo se je že, da je po klicu sodelavke centra za socialno delo sama odšla v trgovino, napolnila voziček s hrano in jo odpeljala družini v stiski ... Tudi zato, prizna, da se v vozičku ne bi znašlo kaj drugega, denimo steklenica alkohola.

»Dobimo zelo lepa oblačila«

Ne samo po hrano, mnogi na Jesenicah prihajajo tudi po oblačila, skladišče Rdečega križa je ves čas dobro založeno. »Dobimo zelo lepa oblačila in pravzaprav samo takšna tudi sprejemamo,« pravi sogovornica. Največje povpraševanje je po večjih številkah, spodnjem perilu, brisačah, posteljnini. Ves čas pa imajo na voljo dovolj otroških oblačil in oblačilc za dojenčke.

Ob tem nekateri prejemniki pridejo po hrano in oblačila, potem pa kar ostanejo, klepetajo, srečajo znance ... Rina Beravs Zor pravi, da mnogi pogrešajo druženje, zato razmišlja, da bi v sejni sobi začeli pripravljati srečanja. »Jesenice se starajo, 'fabrških' upokojencev je veliko, mnogi so osamljeni, sosedje v bloku so pomrli. Tako bi se pri nas lahko srečevali, poklepetali, ženske bi lahko pletle ... Skratka, povsem običajna druženja, brez vnaprej določene tematike.«

Zlati prostovoljci

Pri tem sogovornica posebej poudarja nepogrešljivo vlogo prostovoljcev na terenu, ki pomagajo v skladišču in razvažajo pomoč. V zadnjem obdobju oživljajo krajevni odbori, ki so zelo dragoceni, saj prostovoljci v njih najbolj poznajo razmere v kraju in vedo, kdo potrebuje pomoč. »Dobro organizirana mreža na terenu je zlata vredna,« poudarja in dodaja, da bodo v nekaterih krajevnih odborih letos ponovno uvedli tudi pobiranje članarine, ki je namenjena pomoči sokrajanom.

Vsako leto najbolj predane prostovoljce tudi nagradijo, na nedavnem zboru članov so priznanje podelili Velemirju Podgorelcu z Jesenic.