Glasova preja o narečjih

Visoko – Projekt Lingua, ki ga koordinira Sanja Boto, že tretje leto povezuje skupnosti na obmejnem območju Slovenije in avstrijske Koroške z namenom oživljanja kulturnih in jezikovnih vezi. »Osredotočamo se na tri glavne stvari: predšolsko vzgojo, ki predstavlja ključni temelj za otrokov razvoj, ozaveščanje o pomenu jezikovne in kulturne dediščine ter razvoj digitalnih rešitev za ohranitev slovenskega ziljskega narečja.« Med najpomembnejšimi rezultati projekta je poudarila prenos znanja in dobrih praks, opolnomočenje vzgojiteljic z jezikovnimi in medkulturnimi kompetencami ter razvoj avtomatskega razpoznavalnika govora, ki bo omogočal pretvorbo narečnega govora v besedilo, in sicer za slovensko ziljsko narečje, s čimer si prizadevajo omenjeno narečje ubraniti pred izginotjem.

Z drugimi gosti tokratne Glasove preje so glavno pozornost namenili poljanskemu narečju, katerega glavna značilnost so po besedah dialektologinje Francke Benedik ponaglasne dolžine oziroma tako imenovano poljansko petje, česar v drugih slovenskih narečjih ni. Tako kot pri drugih narečjih pa tudi pri poljanskem že opaža, da se ta najznačilnejša poljanska lastnost  počasi izgublja in se ohranja le še v domači govorici, v komunikaciji z drugimi pa hitro preide v knjižni oziroma pogovorni jezik. Tudi sicer se po njenih besedah narečja nenehno spreminjajo tako zaradi vpliva knjižnega jezika kot družbenih sprememb. Med tistimi, ki najbolj zvesto uporabljajo poljansko narečje tudi v javnosti, je župan Občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež, ki je prepričan, da je ključ za ohranitev narečja v mladih. Zato otroke na prireditvah v šoli vedno nagovarja v narečju. Zdravnik, igralec in režiser Andrej Šubic pa skrbi, da se poljansko narečje sliši tudi v gledališču. Meni, da je gledališče najboljše pribežališče za narečja, saj imaš s tem vedno prednost. »V domačem okolju si car, če predstavo odigraš v poljanskem narečju, drugod pa posebnež – torej s tem vedno pridobiš, ne moreš izgubiti,« je poudaril. Prepričan je tudi, da narečje igralce sprosti in jim omogoča pristnejše izražanje. Avtorica iger v narečju Tončka Oblak pa se na ta način trudi ohranjati zgodbe iz preteklosti in mladim približati takratni način življenja.