Župa z žebla

Izvirnik je v slovenski jezik prevedla in priredila Anja Štefan, Dragica pa je zgodbo nato še dodatno prilagodila za kamišibaj ter jo prenesla v narečje krajevnega govora Bohinjske Bele. Kamišibaj Župa z žebla je premierno uprizorila 21. junija letos v Podljubelju. Na 8. mednarodnem festivalu kamišibaja Beli delfin je bil nominiran za nagrado beli delfin 2025, nato pa je na 13. slovenskem festivalu kamišibaja v Gorici prejel najvišje priznanje – zlati kamišibaj 2025. Dogodek je bil poseben tudi zato, ker se je prvič v zgodovini slovenskega festivala zgodilo, da je isti ustvarjalec slavil dve leti zapored. Festival se sicer vsaki dve leti preseli v drug kraj – medtem ko je lani in letos potekal v Gorici, bo prihodnje leto gostoval v Tržiču, kjer bodo na ogled tudi izvirne slike iz Dragičinega kamišibaja Župa z žebla.

Žirija v sestavi Nataša Konc Lorenzutti, Jasmin Kovic in Ana Zavadlav je letos ob podelitvi zlatega kamišibaja pripravila ganljiv uvod, v katerem je Dragico primerjala z neustavljivo smučarsko skakalko Niko Prevc – skromno, delavno in kljub teži zlatá predano umetnosti.

V utemeljitvi nagrade je žirija zapisala, da je Dragica Ropret Žumer klasično pripovedko o juhi iz žeblja obogatila s »svežimi dodatki iz samooskrbnih slovenskih vrtov in hlevov«. Njena izvedba preseneti z vsakim kadrom in natančno izrisanima značajema obeh osrednjih likov – prebrisanega fanta in lahkoverne ženice. Likovna in igralska interpretacija sta izpeljani z jasnim čustvenim lokom: fantovo drznost spremljamo v vse večjem zamahu, ženico pa v prepričljivi preobrazbi iz godrnjave in nezaupljive v zadovoljno in hvaležno gostiteljico.

Kot je še navedla žirija, Dragica z zmagovalnim kamišibajem dokazuje, da lahko stara zgodba v sodobni, narečni in likovno dovršeni priredbi zasije povsem na novo. »Narečje v njenem govoru deluje pristno, posrečeno, vsem razumljivo,« so med drugim poudarili.

Pripoved Župa z žebla po priredbi sogovornice je preprosta, a modra zgodba o prebrisanem popotniku, ki potrka na vrata revne in nezaupljive ženice. Ta ga sprva noče spustiti v hišo, še manj mu ponuditi hrane. Toda popotnik jo s svojo zvitostjo počasi omehča: predlaga, da bi skuhala juho kar iz žeblja – nekaj, kar bi pogrelo oba. V lonec vrže star žebelj in ji kot mimogrede začne svetovati, da bi juha z malo soli, pšenične moke, krompirja, koščkom mesa, ješprenjem, mlekom in smetano gotovo bolje uspela. Ženica, vse bolj radovedna in zaupljiva, prinaša sestavine iz shrambe, dokler iz lonca ne zadiši prava, krepčilna juha. Ko je jed končana, popotnik izvleče žebelj in ga pospravi v žep. Oba zadovoljno sedeta k mizi – in ko se noč spusti, ženica popotniku velikodušno ponudi svojo posteljo. Sama zaspi ob peči, srečna kot že dolgo ne.

Odlomek: Prnesva j ta nejlevš prt, pa ta lepe talarje, prnesva j an štefan vina, pa ta velike gvaže, pa ceu hleb kruha, pa putr, pa sr, pa prekajen meso. Hmav je bva miza pohna kokr na an gostij. Poj sta pa jedva, pa piva. O, ka b vi uhka vidl, koko srečna j bva ženica. Še nkol u živlen ni bva na toko bogat gostij. Še nkol v živlen ni jedva toko dobre župe. Pa vse samo z anga žbla.