Šuštar in smrt

Kasneje je na isto zgodbo ponovno naletela v zbirki pravljic iz zapuščine Milka Matičetovega v priredbi Anje Štefan, kjer jo je kot izročilo ohranil Peter Jakelj iz Kranjske Gore.

V spomin na otroštvo je Dragica to ljudsko pripoved oživila v kamišibajski različici z naslovom Šuštar in smrt. Sama je ustvarila likovno podobo, priredila besedilo v domače narečje belanskega govora in ga tudi izvedla. Nastala je hudomušna pripoved o starem, prebrisanem čevljarju – šuštarju, ki v kozji rog užene tako smrt kot tudi hudiča. V njenem kamišibaju se prepletata ljudska modrost in humor, značilna za gorenjsko pripovedno tradicijo, z izrazno močjo slik in govorice.

Predstava Šuštar in smrt je Dragici Ropret Žumer prinesla vrsto priznanj. Avgusta lani je na 7. mednarodnem festivalu kamišibaja Beli delfin v Piranu prejela kar tri nagrade: nagrado občinstva beli delfin, nagrado kamišibajkarjev morigenos ter posebno priznanje pogled od zunaj, ki ga podeljujejo tuji kamišibajkarji. Mesec kasneje je na 12. slovenskem festivalu kamišibaja v Gorici prejela najvišje priznanje – zlati kamišibaj za leto 2024. Kot lanskoletna prejemnica glavne nagrade je nato septembra letos v okviru 13. slovenskega festivala kamišibaja v Gorici v Domu Franca Močnika razstavljala slike iz kamišibaja Šuštar in smrt.

Oktobra lani je sodelovala še na 2. bienalu slovenskega narečnega kamišibaja v Štanjelu. Gre za festival, ki ni tekmovalne narave, temveč poudarja pomen ohranjanja slovenskih narečij v umetnosti kamišibaja. V Štanjelu se tako srečujejo pripovedovalci z vseh koncev Slovenije in iz zamejstva, vsak s svojim jezikovnim zvenom, kar ustvarja pisan mozaik lokalnih govorov.

Pravljica o čevljarju in smrti je sicer znana v številnih različicah. Eno izmed njih izvaja tudi kamišibajkarica Katerina Ferletič iz Gorice v predstavi Čevljarček – šuešter, ki temelji na ljudskem izročilu iz Doberdoba. Sodobno različico pa je ustvaril Jure Engelsberger, ki je zgodbo predelal v strip z naslovom Smrt in čevljar in jo nato predstavil tudi v obliki kamišibaja. Zanimivo je, da sta lani tako Engelsberger kot Ropret Žumerjeva nastopala na festivalih z isto pravljico – vsak v svoji, izvirni interpretaciji – in da se o tem nista predhodno dogovorila. Prav to naključje lepo kaže, kako živa in navdihujoča ostaja ta starodavna zgodba in kako vedno znova navduši občinstvo, saj sta bili tudi ti dve predstavi na slovenskih festivalih nagrajeni s priznanjema.

Različica, ki jo pripoveduje Dragica, pravi takole: Čevljar, ki se nikoli ni poročil, je dneve preživljal ob delu, popivanju in glasnem preklinjanju. Župnik ga je zaman svaril, naj se spove in skrbi za svojo dušo, čevljar pa mu je odvrnil, da sam najbolje ve, kako je treba živeti. Ko je nekoč klical hudiče na pomoč, so ga ti res uslišali in poslali smrt. Pretkan, kot je bil, jo je zvabil na čarobno hruško, kjer je obtičala dva dni, zato se je zaklela, da ga nikoli več ne vzame. Leta so minila, čevljar je oslabel, a umreti ni mogel. Hudiča je pregnal z blagoslovljeno vodo, v nebesa ni smel, pekel pa se ga je bal. Tako je končno našel mir na Luni, kjer skupaj s kovačem še danes kujeta v večni mesečini.