Spomini na »Svete ​Ušarje«

Marija Moschitz iz Žabnic (Camporosso) pod Višarjami v Kanalski dolini je oktobra posebej za našo rubriko v kanalski inačici ziljskega narečja pripovedovala o svojih spominih na bivanje na Svetih Višarjah. Njena družina je namreč veliko poletij preživela na tej gori z enim med Slovenci najbolj priljubljenim Marijinim romarskim središčem. Marija na Višarje redno prihaja tudi danes.

Takole je pripovedovala o svojih mladostnih spominih na Svete Višarje.

»Jes se zv' rada spomn'm na Svete Ušarje, kjer s'm prežveva več k't trideset mvadih let. U prvo s'm šva z mamo na Ušarje, ko s'm meva tri mesece. Mama mje rekva, da sem imeva dober apetit in spava cevo noč. Gvišno s'm se fajn počutva. Navadno smo vandrali na Ušarje 23. junja, vrnili v Žabnice pa na zahvalno, to je prvo nedelo oktobra, na rož'nkransko nedelo. Mama mje pravva, da je prav na to roženkransko nedelo zjutrej, ko je duri odprva, bvo 20 centimetrov snega. Mveva sem šele šest mescev. Mama se je bava, da b' se jest prehvadiva. Tak't smo vsi hodili knogam. Ko je mama slišova potrumpati na duri, je vidva, da so prišli gor na Ušarje moj tata in stric. Zavezali so me na sani in pokrili. So me peljali čez pvanino po romaršči poti. Jaz sem fajn spava in sem se zbudva u Žabnicah. Ko sem meva šest let, na Ušarjah nismo meli vode u hiši. S starmo očam, mamo in sestram smo šli k jami k studencu. Meli smo majhen vož'c, nanj dali velko flašo tamižan in ga napolnili s krugami. Potisnili smo vož'c do kota in tam pačili. Moj star oče je zv' rad prepevav. Tenor, mama pa alt. Dekle je po vodo šlo … Še zdej slišim ta domači gvas. In mi bo za ves čas ostu v srcu.

Taki dni na Ušarjah so b'li čudovit'. Pred nami prav blizu so se kazale naše gore Montaž, Viž, Mangart. Gore so bile k'r jasne. Kokr de b'jh kak pomavov. Bolj prot večeru je moj stari ata začel prepevati Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo. Sladek počitek nam daja, pojmo veselo domov. Na Ušarjah je bilo ves čas petje. Najbolj fajn je b'lo poslušati petje romarjev v cerk'v in pr' precesjah,« je pa domače doživeto pripovedovala Marija Moschitz.

»Spomn'm se tud', ko še nismo meli vode v hiši, da je šva mama rjuše prat. Voda je bila ves čas čedna. Prežehtova je rjuše, napolniva škaf s krugam, sprava rjuše, j'h zvživa, razširva in nasvonva na travo. Kso b'le suše, so fajn dišale od sonca, trave in rož, Fajn je bilo na Ušarjah, ko je bil kres. Nared'l smo ga 23. junja, na vrhu kugva. Ušarčani smo šli popone iskat suše beje, na puanina sma nabasali vož'č in vse znosili na vrh kugva. Nabrali so tu'd ta stare kartone, škatle in papir, vse gor navlekli in prsmod'li. Iskre so fejst pokale. Mi smo se fajn greli. Pa akrog šteli, kolk kresov so b'li pr'žgan akoli.«