Spomeniki ljudskega stavbarstva

»Čeprav iz 16. stoletja ni pričevanj z Gorenjskega, moremo domnevati, da so tedaj vsaj na severozahodnem delu pokrajine, tako kot na Koroškem na Zilji, že poznali kozolce, ker sta to sosednji območji s tesnimi stiki in ker je le na njih kozolec imenovan stog,« je v publikaciji Etnolog, ki jo izdaja Slovenski etnografski muzej, leta 2007 pojasnil dr. umetnostne zgodovine in etnolog Gorazd Makarovič. V nadaljevanju prispevka Kdaj so nastali kozolci? je zapisal, da so se v 17. stoletju, najhujšem obdobju male ledene dobe, kot rešitev hudih stisk s sušenjem snopja najbrž pospešeno širili. »Na jugovzhodnem Dolenjskem v prvi tretjini 17. stoletja še ni bilo kozolcev, leta 1659 pa je izpričan kozolec na fevdalnem nadarbinskem posestvu v Šentjerneju. Sredi tega stoletja je bil v ljubljanski okolici kozolec običajna gospodarska stavba in v zadnji tretjini stoletja je Valvasor že lahko zapisal, da so kozolci razširjeni povsod na Kranjskem.«

V širjenju kozolcev se kaže povezava s širjenjem ajde, ki so jo v tistem času uvajali po žetvi, zato žit niso več mogli sušiti na polju. »Ajda se je najprej uveljavila na Koroškem, nato na Kranjskem in pred 19. stoletjem le malo na Štajerskem.« Najstarejše pričevanje o kozolcu po navedbah Makaroviča sega v leto 1558, ko je v Ziljski dolini nastal zapis, v katerem je omenjen žitni kozolec.

Različna poimenovanja

V slovenskih narečjih so se za kozolec izoblikovali različni izrazi. Avtor omenjenega prispevka pravi, da so prostorsko značilno razdeljeni na območje, kjer je domače ime za kozolec stog (tudi stueg, stug, stuh, stoh), in območje, kjer se uporablja poimenovanje kozolec ali druge izpeljanke iz osnove koz-. Prvo območje zajema Koroško, velik severni del Gorenjske in del Tolminskega, drugo pa ostale pokrajine, kjer so kozolci v rabi oziroma poznani. Kot je še pojasnil, je ime kozolec prvič izpričano v obliki coslez, in sicer leta 1659 na jugovzhodnem Dolenjskem. »Okoliščine torej kažejo, da je bilo za napravo, ki jo danes knjižno imenujemo kozolec, prvotno slovensko ime najbrž stog.« Gre za besedo, ki je prej pomenila kopico (sena, slame).

V Slovenskem lingvističnem atlasu 3, kjer so zajeta narečna poimenovanja za kmečke posestnike, obdelovalne površine, kmečka opravila in orodja, voz in njegove dele ter planinsko pašništvo, izvemo, da so se iz korena koz- razvila poimenovanja kozel, kozlovec, kozlovišče ipd. V krajih na območju škofjeloškega in poljanskega narečja so kartirani izrazi kozu, kuzouc, kozo, kozuc, kazuc, kazouc, kazu.

Enojni, dvojni

Komentar narečnega gradiva za stavbo, namenjeno sušenju, za lingvistični atlas sta ga pripravili jezikoslovki Tjaša Jakop in Vera Smole, vključuje tudi etnološki del, v katerem izvemo, da so se kozolci v današnje različne izvedbe razvili iz preprostih sušilnih naprav s pokončnimi drogovi in vanje vpetimi prečnimi latami. Spomin nanje se je obdržal na travnikih v okolici Kobarida, Tolmina, Bleda, na območju Cerkljanskega, Goriških brd … Enojni ali stegnjeni kozolec je praviloma sestavljen le iz ene vrste stebrov, povezanih z latami in pokritih z ozko dvokapno streho. Nosilni stebri so bili v preteklosti zlasti na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in drugod večinoma leseni, na Škofjeloškem, Cerkljanskem, Tolminskem tudi zidani iz kamna. V osemdesetih letih 20. stoletja pa so se zlasti ponekod na Gorenjskem začeli uveljavljati po enotnem vzorcu uliti armiranobetonski stebri.

Višja razvojna oblika so dvojni kozolci, ki naj bi se na Slovenskem uveljavili v začetku 18. stoletja. Dvojni kozolci – toplarji so razvili vrsto krajevnih različic ter v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja dosegli svoj razvojni in predvsem likovno izražen vrh. Tudi pozneje so dvojne kozolce še postavljali, nekatere za gospodarsko rabo v okviru kmetije, druge za turistične dejavnosti. Kot je še navedeno v lingvističnem atlasu, so se dvojni kozolci uveljavili na Tolminskem, tudi v obmejnem delu Beneške Slovenije, na Notranjskem, Dolenjskem in na jugozahodnem Štajerskem, zlasti v Spodnji in Zgornji Savinjski dolini. Med njimi sta najbolj razvidni različici visoki dvojni kozolec – toplar, ki ima v osrednjem delu vgrajen vzdolžni osrednji hodnik, in nizki dvojni kozolec, ki osrednjega hodnika nima in je zato njegova večnamenskost manjša kot pri prostorsko razčlenjenem toplarju. Poleg nizkih kozolcev in toplarjev med dvojne kozolce spadajo tudi nekatere druge različice, kot so: kozolec s plaščem, ki ima del strehe podaljšan na eno stran, kozolec na psa, ki ima podaljšano streho po vsej dolžini in ponekod na Dolenjskem vgrajen osrednji hodnik, ter prislonjeni kozolec, ki je najpogosteje priključen k osrednjemu in večnamenskemu gospodarskemu poslopju, ponekod tudi k skednju ali hlevu; značilen je za osrednjo Štajersko, del Notranjske in Koroške, manj pogost je na Gorenjskem. Ponekod na Dolenjskem se dvojni kozolci podaljšujejo v enojne kozolce, pogosto naknadno dograjene.

Z uvajanjem novih tehnologij in preusmerjanjem kmetij so kozolci začeli izgubljati svojo prvotno funkcijo. Pogosto so prazni ali pa služijo kot prostor za drva, balirano seno, mehanizacijo ... Ponekod so jih preuredili v prostor za gostinske in turistične namene ali umestili v muzeje na prostem.

Enega prvih tovrstnih muzejev v Sloveniji so uredili muzealci Loškega muzeja v sodelovanju z Muzejskim društvom Škofja Loka. Leta 1962 so na grajskem vrtu postavili Škoparjevo hišo iz Puštala in nato še nekaj drugih objektov. Zaradi uničenja so kasneje dobršen del zapuščine umaknili; danes so tako poleg omenjene hiše, ki predstavlja bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja, na ogled kozolec in mlin, prikaz poljedelstva s plugom in brano, manjši lapidarij in paviljon.

Obnova kozolcev

Nekatere občine, med njimi tudi škofjeloška, spodbujajo ohranjanje kozolcev s sofinanciranjem njihove obnove. »Ohranjanje kozolcev je pomemben del skrbi za kulturno dediščino, značilno podobo krajine in prenos tradicionalne stavbne dediščine na prihodnje generacije,« so na Občini Škofja Loka poudarili ob objavi razpisa za leto 2026. Do sofinanciranja so upravičeni lastniki kozolcev na območju občine ne glede na kulturnovarstveni status objekta. Ključno je, da kozolci po obnovi služijo svoji osnovni funkciji oziroma morajo biti namenjeni kmetijski ali turistični rabi.