Ko je slovenščina postala knjižni jezik

Zadnji oktobrski dan, dan reformacije, spominja na versko, družbeno-politično in kulturno gibanje v 16. stoletju, v katerem smo Slovenci dobili prve knjige v svojem jeziku in tudi nasploh. Pred tem je bila slovenščina predvsem govorjeni jezik. »Sestavljalo jo je več narečij, ki so jih govorili kmečko prebivalstvo, nekateri meščani, zlasti v manjših mestih večinsko, ter v stikih z obojimi gotovo tudi duhovniki, ki so opravljali dušnopastirsko službo, in plemstvo, zlasti podeželsko, ki je nad njimi izvajalo sodno oblast, saj se sicer s samo slovensko govorečimi podložniki ne bi mogli sporazumeti,« nam je povedala dr. Alenka Jelovšek z Oddelka za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Kot je še pojasnila, se je morda zlasti v duhovniških krogih oblikoval tudi nekakšen privzdignjen, narečno manj obarvan jezik, v katerem so pridigali.

Za pomoč pri komunikaciji z verniki so po besedah sogovornice v duhovniških krogih sicer nastajali tudi priložnostni zapisi, od katerih se jih je ohranila le peščica (Brižinski spomeniki, Stiški in Starogorski rokopis ...), vendar Primož Trubar po lastnih besedah teh zapisov ni poznal. »V svojem predgovoru k prevodu Pavlovih pisem iz leta 1561 je namreč trdil, da se slovenski jezik pred njim nikoli ni pisal, še manj pa tiskal; trideset let pozneje pa je omenil tudi staro prepričanje med izobraženci, da sta slovenski in madžarski jezik tako neuglajena in barbarska, da ju ni mogoče niti pisati niti brati.« Trubar, osrednja osebnost reformacije na Slovenskem, je dokazal nasprotno – slovenski jezik je umestil na zemljevid knjižnih jezikov.

Prvi knjigi sta nastali v Nemčiji

»Trubar je v slovenski zgodovini gotovo izjemna osebnost. Ob izredno močni verski vnemi, ki ga je gnala k oznanjevanju prave vere, na kakršen koli način je bilo to mogoče, ga je odlikovala velika ljubezen do 'lubih Slovencev', h katerim je bilo v prvi vrsti usmerjeno njegovo delovanje.« Ob tem je dr. Alenka Jelovšek spomnila na njegovo »osebno tragedijo«. »Goreči pridigar, ki se je v mladih letih navzel novih naukov, si je že kot katoliški duhovnik prizadeval za versko prenovo v duhu novih reformacijskih idealov, za vrnitev k 'pravi stari krščanski veri', zato je moral leta 1548 zaradi svojih vedno bolj odkritih protestantskih prepričanj zapustiti Kranjsko in se zateči na tuje. Takrat je tudi uradno zapustil katoliško vero. Ker mu je bilo s tem onemogočeno neposredno versko izobraževanje, se je odločil, da bo rojake nagovoril s pomočjo tiskane besede, za kar pa je moral najprej sprejeti več odločitev: kakšen naj bo ta jezik, v kakšnem črkopisu naj ga zapisuje in koga vse želi z njim nagovarjati. Pri tem ga zlasti pri izbiri jezika ni vodila težnja po jezikovni pravilnosti, slovničnosti, ampak predvsem po čim širši razumljivosti. Sam je zapisal, da ni iskal 'lepih, glatkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed', ampak 'gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lahku more zastopiti'«. Za pomoč pri učenju branja je Trubar Katekizmu, delu z versko vsebino na 260 straneh, dodal še Abecednik.