Tonej Sticker / Foto: Ana Jagodic Dolžan
Tonej Sticker / Foto: Ana Jagodic Dolžan
Kjer je nastala pripoved o Miklovi Zali
V tistem delu avstrijske Koroške govorijo rožansko narečje.
V projektu Lingua bomo pestrost slovenskih narečij prikazali tudi v videoposnetkih. V dolini Rož na avstrijskem Koroškem smo s kamero obiskali Toneja Stickerja, upokojenega učitelja, ki živi v zaselku Tešinja pri Šentpetru, širše znanem (tudi v Sloveniji) zlasti po višji šoli za gospodarske poklice. Skupaj z ženo sta nekaj let poučevala na osnovni šoli v Železni Kapli, smo izvedeli ob spoznavanju rožanskega narečja, za katero še kako velja pregovor Vsaka vas ima svoj glas. »Zanimivo je, da se razlike v krajevnih govorih pojavljajo na majhnih razdaljah. Pri nas na primer kuhinji rečemo uhinja, le nekaj kilometrov stran pa šinja. Nemško narečje je v primerjavi z našim precej bolj enotno. Če pa naš narečni govor primerjam z govorom v Železni Kapli (tam govorijo obirsko narečje, op. a.), lahko rečem, da je tam bližji zbornemu jeziku,« je pojasnil in dodal, da je govorcev pristnega narečja sicer vse manj. »Način življenja se je spremenil, zato je danes precej drugače kot v mojih mladih letih, ko smo vsi govorili slovensko in smo se nemščino učili šele v osnovni šoli.«
Za prvi vtis o rožanskem narečju je v tem prispevku nekaj vrstic poenostavljenega narečnega zapisa pripovedi o Miklovi Zali, ki jo je konec 19. stoletja na osnovi ustnega izročila napisal Jakob Sket, gimnazijski profesor v Celovcu in sodelavec celovške Mohorjeve družbe. Spomnimo: pripoveduje o dekletu iz vasi Svatne, ki so jo Turki odpeljali v Carigrad. Po sedmih letih ji je skupaj s stricem Markom, prav tako ujetnikom na turškem dvoru, uspelo pobegniti in se je domov vrnila, tik preden se je njen ženin Mirko nameraval poročiti z Almiro, ki je pripomogla k Zalinemu suženjstvu.
Zgodba iz turških časov je doživela tudi številne uprizoritve, tako na Koroškem kot v Sloveniji. V Svatnah in Šentjakobu v Rožu so jo večkrat uprizorili na prostem, je povedal Tonej Sticker. »Med obema vojnama je bila Miklova Zala največkrat odigrana igra. Tedaj je Šentjakob slovel tudi kot 'male slovenske Atene', ker se je predvsem na odrskem področju zelo veliko dogajalo,« se je ponosno nasmehnil naš sogovornik.