Kjer je nastala pripoved o Miklovi Zali

Tonej Sticker / Foto: Ana Jagodic Dolžan

Kjer je nastala pripoved o Miklovi Zali

V tistem delu avstrijske Koroške govorijo rožansko narečje.

V projektu Lingua bomo pestrost slovenskih narečij prikazali tudi v videoposnetkih. V dolini Rož na avstrijskem Koroškem smo s kamero obiskali Toneja Stickerja, upokojenega učitelja, ki živi v zaselku Tešinja pri Šentpetru, širše znanem (tudi v Sloveniji) zlasti po višji šoli za gospodarske poklice. Skupaj z ženo sta nekaj let poučevala na osnovni šoli v Železni Kapli, smo izvedeli ob spoznavanju rožanskega narečja, za katero še kako velja pregovor Vsaka vas ima svoj glas. »Zanimivo je, da se razlike v krajevnih govorih pojavljajo na majhnih razdaljah. Pri nas na primer kuhinji rečemo uhinja, le nekaj kilometrov stran pa šinja. Nemško narečje je v primerjavi z našim precej bolj enotno. Če pa naš narečni govor primerjam z govorom v Železni Kapli (tam govorijo obirsko narečje, op. a.), lahko rečem, da je tam bližji zbornemu jeziku,« je pojasnil in dodal, da je govorcev pristnega narečja sicer vse manj. »Način življenja se je spremenil, zato je danes precej drugače kot v mojih mladih letih, ko smo vsi govorili slovensko in smo se nemščino učili šele v osnovni šoli.«

Za prvi vtis o rožanskem narečju je v tem prispevku nekaj vrstic poenostavljenega narečnega zapisa pripovedi o Miklovi Zali, ki jo je konec 19. stoletja na osnovi ustnega izročila napisal Jakob Sket, gimnazijski profesor v Celovcu in sodelavec celovške Mohorjeve družbe. Spomnimo: pripoveduje o dekletu iz vasi Svatne, ki so jo Turki odpeljali v Carigrad. Po sedmih letih ji je skupaj s stricem Markom, prav tako ujetnikom na turškem dvoru, uspelo pobegniti in se je domov vrnila, tik preden se je njen ženin Mirko nameraval poročiti z Almiro, ki je pripomogla k Zalinemu suženjstvu.

Zgodba iz turških časov je doživela tudi številne uprizoritve, tako na Koroškem kot v Sloveniji. V Svatnah in Šentjakobu v Rožu so jo večkrat uprizorili na prostem, je povedal Tonej Sticker. »Med obema vojnama je bila Miklova Zala največkrat odigrana igra. Tedaj je Šentjakob slovel tudi kot 'male slovenske Atene', ker se je predvsem na odrskem področju zelo veliko dogajalo,« se je ponosno nasmehnil naš sogovornik.

Besedilo v knjižnem jeziku:

»Hudi časi se bližajo, dragi moji. Treba je, da se pogovorimo, kaj bo potem, ko nas staršev več ne bo.« Pri zadnjih besedah vzdihne Serajnik globoko in pogleda dekletu v obraz. Ali Zalika zre nepremično v tla. Skrivala je svoje lice pred Serajnikovim bistrim pogledom. Žali spomini na umrlega očeta in pogled na staro mater ji privabijo solze v oči. A ko se še nato spomni, kako se je danes Mirko šalil z Almiro na vrtu, kako ji je pri slovesu stiskal roko in se odhajaje oziral po njej, tedaj se hudo razjoče.

V poenostavljenem narečnem zapisu:

»Tašči cajtə so pred namə. Triba se je zmarnvatə, kaj bo potle, kə nas te starah če bo več.« Pr te šlinjah besidah se je Serajnək hvoboko oddəhnou pa pohledou dakletə v oči. Zalka pa je koj hledava v tle. Skrivava je nje lice pred Serajnkavim bistrim pohledam. Spunava se je na atija, kə so že umrlə, pohledava na te staro mamo, souze so je prtakle. Kə pa se je še spunava, kaku se je dons Mirko v hartlnə hecou pa lpu mou z Almiro, kaku je je stisnou roko pa hledou za njo, se je hvasnu zavekava.