Kamišibaj v govoru Bohinjske Bele

Ko je Dragica Ropret Žumer prvič videla nastop kamišibajkarjev, jo je umetnost japonskega papirnatega gledališča v malem lesenem odru nemudoma očarala. Kamišibaj je zato hitro našel prostor v njenem poklicnem življenju. Kot vzgojiteljica ga je začela redno vključevati v delo z otroki v vrtcu, od koder je kasneje odpotoval tudi med odrasle. Prelomnica na njeni poti je bilo leto 2019, ko se je udeležila seminarja o ​kamišibaju v izvedbi Gledališča Zapik in Ateljeja Slikovedke. Pridobila je znanje in pogum, da je stopila pred širše občinstvo.

Njen prvi javni kamišibaj je bil pesem Od lepe Vide Franceta Prešerna, s katerim je občinstvu predstavila, kako lahko klasično poezijo preobrazi v sodoben, vizualen način. Poseben del njenega ustvarjanja so tudi esperantske delavnice, ki jih izvaja s pomočjo kamišibaja – tako za otroke kot odrasle.

V zadnjih letih je Dragica Ropret Žumer svojo kamišibajsko pripovedovalsko pot obogatila z izjemno zanimivim pristopom – z uporabo domačega narečja. Zadnji dve predstavi, Šuštar in smrt ter Župa z žebla, izvaja v gorenjskem narečju, natančneje v krajevnem govoru Bohinjske Bele, od koder sama tudi prihaja. S tem je kamišibaj prepletla z domačo govorico, ki jo danes pozna in uporablja vse manj ljudi. Tako s svojim delom ne le pripoveduje zgodbe, temveč ohranja jezik svojega kraja. Kot pravi sama, imata »belanski« govor in gorenjsko narečje nasploh vrsto posebnosti, njena najljubša pa je govorjenje na fanta (A j Dragi že rodiv? / Ali je Dragica že rodila?). Tudi sama se z domačini pogovarja na tak način, čeprav že vrsto let prebiva v Ljubljani.

Med izrazitejše značilnosti spada tako imenovano švapanje, kjer se zvočnik l izgovori kot uv ali v pred samoglasniki a, o, u: vrgva (vrgla), šva (šla), potrkova (potrkala), čpeva (čepela). Prisotna je raba protetičnega v in g, kot v primerih vokn (okno) in na gun svet (na oni svet). Samoglasniki pogosto preidejo v polglasnik, zato se namesto šel sliši šu, pršu (prišel), nč (nič), spsti (spusti) ali tga (tega). Značilno je tudi akanje, torej izgovor samoglasnika e kot a: na vem (ne vem), na bom (ne bom), na mormo (ne moremo). Mehki zvočniki se pogosto otrdijo – lj v l (čevli namesto čevlji, potemplat namesto potempljati), nj pa v n (nega namesto njega). Pogosta pa je tudi opuščena samoglasniška končnica, kot v primerih svet (sveti), dobr (dobro), sklical (sklicali) ali pogledal (pogledali).

Posebno barvitost govoru dajejo številni lokalni izrazi, ki jih Dragica spretno vpleta v svoje predstave. V Šuštarju in smrti tako slišimo besede, kot so šuštar (čevljar), prov na frdaman klev (zelo veliko je preklinjal), fajmaštr (duhovnik), šenkov (podaril), pr gmah (na miru); preče (proti), scagana (obupana), gruntov (razmišljal), jagrsk gvnt (lovska obleka), kremplni (kremplji), zmatran (utrujen), zastopta (razumeta) … Medtem pa predstavo Župa z žebla bogati besedni zaklad z izrazi, kot so župa (juha), goša (gozd), anker (nikjer), obene (nobene), hitrš (hitreje), vočte (hočete), prstjena (tečna), kokr (kot), oštarija (gostilna), odjenov (odnehal), fehtov (prosil), kuhna (kuhinja), šporget (štedilnik), špajza (shramba), barov (vprašal), mrbit (mogoče), firbčna (radovedna), gvišn (zagotovo), z andahtjo (z občutkom), varžat (žep) …