Je čudež, da se je narečje ohranilo

Ob nedavnem koncertu Mostovi dolin, ki sta ga v Cerkljah pripravila tamkajšnji Komorni moški pevski zbor Davorina Jenka in Barski oktet iz Benečije, so predstavniki gostujoče pevske zasedbe odstrli tudi življenje zamejskih Slovencev. V pogovoru s Slavico Bučan so spregovorili zlasti o položaju slovenskega jezika v Terskih dolinah in terskem narečju, ki se je izoblikovalo na skrajnem zahodnem robu slovenskega jezikovnega prostora.

Poimenovanje dolin in narečja se navezuje na reko Ter, dodati pa velja, da se tako imenuje tudi ena izmed vasi, ki so razpršene v zgornji dolini. Spadajo v občino Bardo, kjer je pred sedemnajstimi leti začel svojo pevsko dejavnost omenjeni oktet. V tistem času se je v osrednje naselje razširilo delovanje Glasbene matice; na pobudo Davida Klodiča, učitelja, zborovodje, skladatelja, vsestranskega kulturnega in družbenega delavca, ter Igorja Černa, prav tako kulturno in družbeno dejavnega rojaka, so v Bardu vzpostavili podružnico glasbene šole, ki je poleg učenja različnih inštrumentov spodbudila tudi prepevanje.

Člane okteta je povezala želja po oživitvi korenin in kulture domačih krajev, zato v svoj repertoar radi uvrščajo zlasti pesmi v slovenščini in slovenskih narečjih videmske pokrajine. Za Igorja Černa je bilo prav narečje prvi in v mlajših letih glavni stik s slovenskim jezikom. »Mi v šoli nismo imeli slovenščine, učili smo se italijanski jezik. Kasneje, ko so v Bardu začeli organizirati nekajurne tečaje slovenskega jezika, sem obiskoval te, sicer pa se je moja generacija slovenski knjižni jezik učila v Trstu, Gorici ali Ljubljani.« Kot je pojasnil, je bilo območje s slovenskim prebivalstvom po priključitvi Kraljevini Italiji leta 1866 močno izpostavljeno italijanizaciji. »V Terskih dolinah je slovenščina zelo hitro izginila iz cerkvene in druge javne rabe. V začetku 20. stoletja in tudi po 2. svetovni vojni se je pritisk še stopnjeval. Marsikdo se je odselil iz naših krajev. Mnogi pa so se začeli sramovati slovenske govorice, začeli so govoriti italijansko in je pravzaprav čudež, da se je narečje ohranilo,« pravi Černo.

Dr. Janoš Ježovnik, namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in raziskovalec v Leksikološki sekciji, ki se pri raziskovalnem delu ukvarja predvsem s slovenskimi narečji v zamejstvu, v zahodnem delu Beneške Slovenije in v Reziji, je v prispevku za Slovenski slavistični kongres 2018, posvečen slovenistiki in slavistiki v zamejstvu, pojasnil, da je bilo tersko narečje v najzgodnejšem obdobju v stiku s starejšimi časovnimi različicami nemščine, vendar to razen prevzemov nekaterih besed ni pomembno vplivalo na njegov razvoj. Skozi vso zgodovino je bila terščina po njegovih navedbah v intenzivnem stiku z lokalnimi narečnimi različicami furlanščine, kar je pustilo sledove v obeh jezikih, ter nekoliko manj s kolonialnim beneškim narečjem italijanščine, s knjižno italijanščino kot uradovalnim in šolskim jezikom pa od priključitve Kraljevini Italiji in od tedaj čedalje bolj intenzivno.