Ljubezen vedno najde pot

Brezje – Avgusta leta 1969 je pokojni urednik revije Ognjišče msgr. Franc Bole organiziral prvo romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. Ker je bila udeležba na naslednjih romanjih vedno večja, se je leta 1972 dogajanje iz bazilike preselilo na trg pred njo. Romanje je z leti preraščalo v slovenski narodni dan bolnikov in invalidov, Ognjišče pa je dobilo zveste sodelavce pri Slovenski karitas, prostovoljcih Malteške pomoči in številnih posameznikih, ki pomagajo pri organizaciji zahtevnega srečanja. Del bremena že vsa leta vzamejo nase tudi bratje frančiškani iz brezjanskega samostana.

Letošnje že 56. romanje je bilo v soboto. V prijaznem in ne preveč vročem vremenu se ga je udeležilo nad tri tisoč romarjev. »Vesel in obenem hvaležen sem, da omogočamo bolnikom in invalidom, da pridejo na Brezje in tu preživijo lep dan in pred Marijo Pomagaj izlijejo svojo dušo. Hvaležen sem romarjem in vsem, ki nam pomagajo, še posebno pa mladim, ki s tem kažejo svoje sočutje do starejših, ti pa spoznavajo, da so dragoceni del družbe. Ob tako številnih pomočnikih nimamo več strahu, ali bo romanje uspelo ali ne,« nam je povedal organizator romanja Božo Rustja iz Tiskovnega društva Ognjišče.

Udeleženci sobotnega romanja na Brezje so prišli iz različnih krajev Slovenije. Jožef Pestel je prišel iz Ajdovščine. »Tukaj na Brezjah je tako lepo in umirjeno. Ljudje so prijazni. Prišel sem po blagoslov z željo, da bom lažje prenašal težave bolezni. Vsak od nas ima svoje težave in vsi potrebujemo upanje,« je povedal. Z enakimi težavami in upanjem je prišel na Brezje tudi Lojze Bovhan iz Ljubljane, ki je zaradi hude bolezni že pet let odvisen od invalidskega vozička. Na stotine takih zgodb bi lahko v soboto slišali na Brezjah.

Romarsko mašo je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Izrekel je dobrodošlico in zahvalo vsem, ki so ta dan prišli na Brezje in pomagali organizirati romanje.

»Na Brezje smo priromali v času, ko namesto besed upanja in tolažbe donijo trobente smrti, ko z dejanji govorijo, da človekova vrednost ni v njegovi enkratnosti in izvoljenosti, ampak v njegovi ekonomski koristnosti, ko v predlog zakona zapišejo, da je prostovoljno končanje življenja neprimerno cenejše kot dolgotrajna oskrba in izplačevanje zasluženih pokojnin,« je dejal nadškof Zore in poudaril, da ljubezen vedno najde pot in način, da poskrbi za človeka v potrebi. »Ljubezen vedno dobi potrebno moč, da nežno in odločno vztraja ob človeku, ki zaradi starosti ali bolezni dozoreva za odhod v Očetovo hišo,« je povedal nadškof.