Matej Bizjak je izkušen in vrhunsko usposobljen gorski reševalec letalec. / Foto: Tina Dokl

Vodi ga želja po pomoči ljudem

Kamničan Matej Bizjak je za izjemne dosežke pri opravljanju prostovoljskega dela na področju civilne zaščite, reševanja ter vzgoje in izobraževanja prejel državno priznanje za prostovoljstvo za leto 2023. Uveljavil se je kot izjemno izkušen in vrhunsko usposobljen gorski reševalec letalec, ki s svojim strokovnim ravnanjem in mirnostjo vzbuja pri ponesrečencih in ljudeh v stiski zaupanje ter občutek varnosti tudi v najzahtevnejših razmerah.

»Ko sem se odločil, da postanem gorski reševalec, sem to storil z jasnim razlogom. Poleg tega nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval pomoč, in v takem trenutku si želiš, da ti jo nekdo ponudi. Delo gorskega reševalca je častno, hkrati pa tistim, ki radi zahajate v gore, omogoča pridobitev dodatnih izkušenj in znanj.«

Kdaj in zakaj ste se pridružili gorski reševalni službi?

Pridružil sem se leta 2001 z željo pomagati ljudem v stiski. Od tedaj sem aktiven v klasičnem, kasneje še v helikopterskem reševanju. Moja pot se je začela pri tolminskih gorskih reševalcih, kjer sem bil najprej pripravnik. Po treh letih sem uspešno opravil vse izpite za gorskega reševalca, torej izpit iz zimske in letne reševalne tehnike, osnovni tečaj vkrcavanja v helikopter in tečaj prve pomoči. Ko sem se leta 2008 preselil v Kamnik, sem se včlanil v tukajšnje društvo gorske reševalne službe. Leta 2012 sem pridobil še licenco za gorskega reševalca letalca, ki skrbi za tehnični del helikopterskega reševanja. Skoraj desetletje sem tudi inštruktor gorski reševalec in zadnja tri leta inštruktor gorski reševalec letalec.

Med lanskimi poplavami ste bili eden izmed prostovoljcev, ki so v najzahtevnejših urah reševali življenja, za kar ste si tudi prislužili priznanje. Kako se spominjate tistih dni?

Prve tri dni sem sodeloval kot reševalec letalec pri evakuacijah, nato pa sem 14 dni kot pripadnik Slovenske vojske pomagal pri zagotavljanju osnovne oskrbe na Koroškem. Tisti petek sem bil v službi, vendar sem se zaradi pomanjkanja gorskih reševalcev letalcev nemudoma odzval na klic. Moja prva intervencija je bila v Mengšu, kjer smo najprej pomagali starejši gospe, nato pa še več drugim ljudem. Nadaljevali smo z reševanjem po celotni občini Kamnik in v Savinjski dolini. Drugi dan smo iz Kamniške Bistrice na varno evakuirali skoraj sto turistov. Pogled na opustošeno območje je bil grozljiv, še posebno ob zavedanju, kako lepo je bilo to okolje pred vodno ujmo, ki je za seboj pustila res neopisljivo razdejanje. Priznanje je seveda potrditev, da delaš nekaj v korist skupnosti, in je ne nazadnje zahvala za ure, ki jih vložimo – ne zaradi denarja, temveč preprosto zato, da nudimo pomoč.

V lanskih poplavah je tudi kamniško društvo gorskih reševalcev utrpelo veliko škodo. Si je že opomoglo?

Poplava je uničila prostore društva, ki smo jih odprli le nekaj mesecev prej. Izgubili smo celotno opremo in vsa tri vozila. Gorska reševalna zveza Slovenije nam je nemudoma priskočila na pomoč z novo opremo, kamniški gasilci pa so nam ponudili nadomestne prostore. Sami smo se lotili sanacije, prejeli smo številne donacije, tako da imamo zdaj popolnoma obnovljen vozni park. Sanacija notranjosti objekta je skoraj končana, manjkata nam le še priklop vode in ureditev okolice. Nekaj dela nas še čaka, predvsem pa čakamo na odločitev države glede povračila stroškov škode, ki je brez vozil znašala približno štiristo tisoč evrov.

V obrazložitvi je navedeno, da je vaše povprečje opravljenih prostovoljskih ur v Gorski reševalni zvezi Slovenije med 200 in 250 letno. Imate zabeleženo, na koliko intervencijah ste sodelovali?

Koliko reševanj imam za sabo, ne bi mogel točno povedati, saj jih je bilo preveč. Ko prejmeš klic, preprosto greš, če le lahko, saj vedno nisi na voljo. Če imam možnost, vedno grem. Večino intervencij sem opravil na kamniškem območju, medtem ko sem pri helikopterskih reševanjih deloval po vsej Sloveniji. Sem član dežurne ekipe Gorske reševalne zveze Slovenije na Brniku, ki pokriva celotno državo. Reševanja potekajo praktično vsakodnevno, najtežje pa so tiste akcije, ki trajajo ves dan ali celo noč. Zavzemamo se, da bi bila dežurna ekipa prisotna 365 dni v letu, da bi bila torej pomoč zagotovljena v vsakem trenutku, a trenutno o tem še potekajo pogovori na Upravi RS za zaščito in reševanje. V zimskem času zagotavljamo dežurstvo v mesecu februarju, predvsem v obdobju zimskih počitnic, in od začetka maja do konca oktobra. Kamniško društvo pa je lani skupaj zabeležilo 59 intervencij, pri čemer niso všteta posredovanja med poplavami.

Gorskih nesreč je vedno več. Zakaj je po vašem mnenju tako?

Vse več ljudi se odpravi v gore v popolnoma nemogočih razmerah, zato ni nenavadno, da število nesreč in reševanj narašča. Čeprav so morda ustrezno opremljeni, jim žal primanjkuje potrebnega znanja. V preteklosti so v gore hodili predvsem izkušeni gorniki, danes pa so gore polne turistov, med katerimi je vse manj pravih planincev. Kljub nenehnemu ozaveščanju je še vedno veliko takih, ki na vrhu gore iščejo kotiček za popolno fotografijo, da jo bodo lahko ponosno delili na družbenih omrežjih. S tem pa se izpostavijo raznoraznim nevarnostim, saj se zanašajo tudi na to, da bodo gorski reševalci priskočili na pomoč, če se bo kaj zalomilo. Ta miselnost postaja vse bolj razširjena. Poleg tega opažamo, da med tujimi pohodniki krožijo informacije, da je reševanje, še posebno helikoptersko, v Sloveniji brezplačno. Posledično je v naših gorah vedno več neizkušenih tujih obiskovalcev. Zaradi lažnega občutka varnosti, ki jim ga daje možnost reševanja, se brezskrbno podajo v tvegane situacije, saj vedo, da jih bo nekdo rešil. Vir težav je tudi neomejen dostop do nepreverjenih informacij na spletu, kjer pogosto opisujejo hribe kot izjemno lepe in primerne za vsakogar. Zato se ljudje tudi brez prave presoje podajajo tja, četudi niso ustrezno fizično pripravljeni in nimajo tehničnega znanja.

Bi se ta lahkomiselnost lahko spremenila, če bi bilo reševanje plačljivo?

Moje osebno mnenje je, da bi morali kaznovati tiste, ki se zavestno podajajo v gore nepripravljeni in s pomanjkljivo opremo. To področje bi morala urediti država z zakonom, in ne mi, reševalci, saj ni naša naloga odločati, kdaj je kaznovanje primerno in kdaj ne.

Na katerem gorskem območju se zgodi največ nesreč?

Največ reševanj je še vedno v Julijskih Alpah, kjer je večja koncentracija pohodnikov, zlasti na obljudenih poteh. V Kamniških Alpah pa se pogosto srečujemo s tujimi pohodniki, zlasti Francozi in Belgijci, ki podcenjujejo naše gore, ker so nižje kot njihove domače. Menijo, da jih bodo zlahka premagali, vendar se ne zavedajo, da so naše gore tehnično zahtevnejše zaradi strmih pobočij. V zadnjem času narašča tudi število reševanj domačih ljubljenčkov, vključno s psi, mačkami in celo papagaji, ki se znajdejo na nedostopnem terenu, do katerega ne morejo dostopati niti gasilci. Eden od primerov je bil, ko je občanka na pobočju opazila žival, za katero je mislila, da je pes. Ko sva s kolegom prispela na kraj, sva ugotovila, da gre za kozo, ki se mirno pase. Kadar prejmeš klic, se moraš v vsakem primeru odzvati, da ljudje ne bi sami poskušali reševati in s tem še sebe spravili v nevarnost.

Gorski reševalci ste prostovoljci, ki delo opravljate brezplačno, v svojem prostem času. Ali bi bilo smiselno prilagoditi ta sistem?

Morda bi nas lahko le nagradili z dodatnim prostim dnevom, ki bi ga namenili počitku. Sicer pa menim, da mora ta dejavnost ostati prostovoljna, saj delujemo iz lastne pobude in želje po pomoči, zahteva torej srčen pristop brez težnje po zaslužku. Poleg tega imam sam srečo, da me v službi podpirajo. Sem inštruktor tečajev gorništva in vodja helikopterske reševalne skupine v Slovenski vojski, kjer prav tako delujemo kot reševalci letalci. Med intervencijami sem lahko odsoten brez potrebe po koriščenju dopusta. Opažam pa, da prostovoljstvo, predvsem med mladimi, nekako zamira. Povprečna starost gorskih reševalcev se zvišuje, medtem ko je mladih reševalcev, še posebno tistih z ustreznim znanjem ob vstopu v naše vrste, vse manj. V kamniškem društvu mora biti denimo vsak nov član najprej alpinist, medtem ko to v nekaterih drugih društvih ni več pogoj. Poleg tega se je način življenja spremenil, tempo je hitrejši, prostega časa, ki bi ga namenili prostovoljstvu, pa vedno manj.

Tudi gorski reševalci ste izpostavljeni nevarnostim. Se morda kdaj vprašate, zakaj sploh to počnete?

Nikoli! Četudi so bili trenutki, ko sem bil izpostavljen neposredni nevarnosti in sem zato moral stopiti korak nazaj. Navsezadnje smo gorski reševalci le ljudje in nimamo nadnaravnih moči, da bi lahko reševali v nemogočih razmerah. Pomembno je, da poskrbimo tudi za lastno varnost, saj brez nje ne bi mogli učinkovito pomagati ponesrečenim. Ko sem se odločil, da postanem gorski reševalec, sem to storil z jasnim razlogom. Poleg tega nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval pomoč, in v takem trenutku si želiš, da ti jo nekdo ponudi. Delo gorskega reševalca je častno, hkrati pa tistim, ki radi zahajate v gore, omogoča pridobitev dodatnih izkušenj in znanj.

Oddajte svoj komentar

Kranj 27°

pretežno jasno
vlažnost: 57 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

15/30

nedelja

16/29

ponedeljek

16/28

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

OBVESTILA / Škofja Loka, 21. julij 2024

Srebrna maša Robija Friškovca

OBVESTILA / Šmarjetna gora, 21. julij 2024

Praznovanje godu sv. Marjete

OBVESTILA / Škofja Loka, 21. julij 2024

Srebrna maša Robija Friškovca

OBVESTILA / Šmarjetna gora, 21. julij 2024

Blagoslov vozil na Šmarjetni gori

RAZSTAVE / Kranj, 22. julij 2024

Razstava udeleženk likovnega tečaja

IZLETI / Kranj, 23. julij 2024

Kolesarski izlet v dolino Hrastnice

PRIREDITVE / Britof, 25. julij 2024

Na ogled predstave Čevljar Baron

IZLETI / Kranj, 1. avgust 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 23:18, 20. julij

Jest se sploh čudim, kako nekomu pride na misel, bolnišnico v Radovljico. No, ideja je že nekaj let stara, tako, da kot se tu pravi, da novi...

Sprememba lastništva v Adrii Tehnika / 21:17, 19. julij

Ali smo Slovenci res tako slabi gospodarji, da moramo kar razprodajati naše firme? Upam, da se ne spomnijo in komu prodajo kar celo Slovenijo.

Sprostili bodo promet s traktorji / 21:14, 19. julij

Nimam nič proti, bi bilo pa lepo od kmetov, da bi, kadar nanosijo zemljo ali druge zadeve na cesto, da to tudi pospravijo za seboj.

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 07:55, 19. julij

Ne more biti regijska bolnišnica v neki vasi. Samo Kranj je primerna lokacija. V Radovljici naj pustijo neokrnjeno naravo. Sicer bo župan sl...

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 22:29, 18. julij

Merker1 malo si preberi:
https://www.gorenjskiglas.si/article/20240321/PIS/240329945/1241/gorenjska-bolnisnica

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 14:19, 18. julij

Tako Radovljica kot Jesenice so za spodnji konec Gorenjske, ki je doslej nihče ni nič vprašal, pa bi moral, predaleč. Nihče se ne ukvarja s ...

Analiza / 14:03, 18. julij

Ob razpravah o lokaciji nove gorenjske bolnišnice naj opozorim na argument, ki ga v analizi ministrstva za zdravje ni zaslediti, pa bi moral...