K logopedu (1)

Logopedija je veda, ki zajema področja jezika, govora, sluha, glasu, požiranja in komunikacije v najširšem pomenu besede. Ukvarja se s preprečevanjem (preventivo), ocenjevanjem težav, diagnostiko in terapijo (rehabilitacijo) na vseh omenjenih področjih. Komunikacija, govor in jezik so zelo pomembni, tudi na področju vzgoje in izobraževanja ter socialnega vključevanja v družbo.

Pogovarjali smo se s Tjašo Polutnik, novoizvoljeno predsednico Društva logopedov Slovenije, ki je krovna organizacija slovenske logopedske stroke in je pred kratkim zaznamovala dvajset let delovanja. Srečujejo se tudi z izzivi, ki so javnosti že dobro znani. »To so pomanjkanje logopedov na primarnem, sekundarnem in terciarnem nivoju in v šolskem sistemu ter socialnem varstvu, posledično dolge čakalne dobe in pomanjkanje kadra za izobraževanje prihodnjih logopedov,« pojasni Tjaša Polutnik. Kot logopedinja je zaposlena v Zdravstvenem domu Trbovlje. Pravi, da je največ logopedov, kar dve tretjini, zaposlenih prav v zdravstvenem sistemu, drugi so v vzgoji in izobraževanju, zelo majhen delež jih je na področju socialnega varstva. »Logoped v vzgoji in izobraževanju in socialnem varstvu nima sistematiziranega delovnega mesta in zato se manj logopedov odloča za zaposlitev v teh dveh sektorjih. V zdravstvu je zaposlenih okrog dvesto logopedov, za sektorja vzgoje in izobraževanja in socialno varstvo pa nimamo podatkov, ker so logopedi zaposleni na različnih delovnih mestih,« pove.

Dejstvo je, da logopedov primanjkuje. »Po podatku iz leta 2021 je v Sloveniji 7,5 logopeda na sto tisoč prebivalcev. V primerjavi z nekaterimi evropskimi državami so je to občutno manj. Na primer Francija ima 39 logopedov na sto tisoč prebivalcev,« je povedala Tjaša Polutnik. Zanimanje za študij je. Za študijski program logopedije in surdopedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je letos razpisanih 18 mest, prijav, upoštevajoč prvo željo, je 35. Lani je bila omejitev pri 94 točkah, kar pomeni med najvišjimi. V Društvu logopedov Slovenije bi si seveda želeli, da bi bilo razpisanih mest več, se pa zavedajo omejitev. »Trenutno za to žal ni pogojev, pri čemer imam v mislih predvsem kadrovske pogoje na fakulteti in nezmožnost zagotavljanja kliničnih vaj in prakse na terenu za večje število študentov. Kljub temu pa se stanje izboljšuje, saj je zadnjih šest let študijski program razpisan vsako leto, pred tem je bil razpisan na dve leti in mnogo let le na štiri leta.«

Na logopedsko obravnavo se čaka dolgo, predolgo – in ta čas je zamujen, se strinja sogovornica. »Osebe, ki potrebujejo logopedsko obravnavo, si med čakanjem pogosto poiščejo druge oblike pomoči, kot so informacije s spleta, obravnave pri strokovnjakih drugih strok ... Te oblike pomoči niso vedno najustreznejše. Če bi logopedi imeli več možnosti za preventivno svetovanje, bi se marsikateri težavi izognili ali jo preprečili. A je žal z obstoječim številom logopedov to nemogoče, zato se s preventivo in svetovanjem ukvarjamo v manjši meri kot s terapevtskim delom (kurativo). Po drugi strani pa je terapevtsko delo dolgotrajen proces, v katerem smo trenutno logopedi omejeni pri pogostosti obravnav posameznika.«

Zaradi dolgih čakalnih vrst se starši odločijo tudi za obisk logopedov, ki delujejo v zasebni praksi. »S stališča Društva logopedov Slovenije vidimo težavo v tem, da ni nadzora nad ponudbo in kakovostjo storitve zasebnikov,« je še povedala Tjaša Polutnik. (Se nadaljuje)