Večerja v temi

Doživela sem nenavadno večerjo, večerjo v temi. Povabljena sem bila na ta edinstven dogodek, ki je bil res nekaj posebnega. Večerjo izvaja Center Iris, ki usposablja slepo in slabovidno mladino. S slepimi sodelujem že dlje časa. Jeseni sem njihove dijake sprejela na obisk posestva in jahanje konj, prejšnji teden so me isti dijaki stregli na večerji v temi. Zbrali smo se v šolski telovadnici. Potem so nas razdelili v skupine in nam dodelili skrbnika – natakarja. To je bil eden od dijakov njihove šole. V koloni smo pristopili na čisto zatemnjeno stopnišče, od tam pa v jedilnico. Bila je popolna tema. S prijateljico sva sedeli za majhno kvadratno mizo. Bila je pogrnjena, dvojni pribor, krožnik, na katerem je bil prtič iz blaga, kozarec, vrč z vodo in sok. Najprej so prinesli kruh. Sledila je predjed – nisem prepričana, kaj je bilo, okusili smo liste rukole, paradižnik in neko zelenjavno pito. Bila sem zelo žejna. Iz vrča sem natočila cel liter vode v kozarec in nič nisem polila. Dijakinja, ki je skrbela za naju, nama je vestno prinašala krožnike in jedi ter nama prijazno voščila dober tek. Za glavno jed sva okusili zrezek, omako iz gob in neki sladek pire – ne znam povedati, kaj je bilo. S prijateljico sva se vmes vprašali, ali katera uporablja nož. Najprej sem si pomagala kar s prsti, pri zrezku pa sem že uporabila nož. Na koncu je prišla še sladica. Panakota ali puding z gozdnimi sadeži, to smo prepoznali vsi. Ker bodo stavbo rušili in zgradili novo, zdaj nekaj let ne bo večerje v temi. To je bila zadnja uradna skupina, zato so prosili, ali lahko snemajo. Tako so ob koncu prižgali luči. Prostor je bil precej majhen. Mize so bile postavljene ob stene – ena stranica kvadratne mize je bila ob steni, na sredini je bil prostor za hojo. Skupina je bila zelo glasna. Vodja projekta je čisto slepa uslužbenka Centa Iris. Večkrat nas je opozorila, da smo zelo glasni, da pravzaprav kričimo. Slepi se v hrupu zelo težko orientirajo. Vse je zanimalo, kaj smo jedli. To je ostalo skrivnost. Le z okušanjem in tipanjem smo lahko ugibali, kaj je bilo na krožnikih, kaj točno so prinesli, pa ne. Ta izkušnja nas le za eno dobro uro popelje v svet slepote, ki je drugačen. Človek mnogo preveč stvari dojema z vidom in razumom, vsi drugi čuti so precej zakrneli, če se primerjamo z drugimi sesalci. Izkušnja je zelo dragocena. Postregli so me dijaki, slepi in slabovidni. S tem se zanimamo za drugačne v naši sredini, jim damo priložnost, da lahko ustvarjajo in delajo, da jih opazimo in podpremo. Drugačnost je lahko velika priložnost, da lahko razvijemo občutke in talente, ki jih sicer nikoli ne bi. Tako restavracijo lahko obiščete tudi v Londonu, Parizu, New Yorku, Los Angelesu, Montrealu … in tudi v Ljubljani.