Golaž skuha še danes

Marija se je rodila na Spodnji Beli mami Manci in očetu Lovru. Imela je še štiri brate in tri sestre. »Časi so bili takrat precej drugačni, kmalu sem morala začeti delati. Starejša sestra je pomagala mami v kuhinji, jaz pa atu v 'štali'. Imeli smo ogromno živine, pa tudi gozd, in ko je bilo treba sekati, sem šla vedno sekat z očetom. Težko je bilo. Spomnim se, kako nam je vojska pobrala vse, kar smo imeli in pridelali. Kar so videli, so pobrali. Takrat je bilo hudo in težko.« Hodila je v nemško šolo, njeno življenje pa je v veliki meri zaznamovalo delo. »V službo nisem hodila, dela je bilo polno doma, večkrat sem šla tudi pomagat drugim. Včasih sem hodila tudi s konjem v drugo vas orat njive. Vedno sem imela rada konje, dobila sem ga tudi za doto,« je povedala slavljenka.

Z možem Vinkom sta se spoznala, ko je prišel k njim kupovat kravo, poročila sta se leta 1961. »Vem, da bele obleke nisem imela. Včasih ni bilo mogoče kar kupiti bele poročne obleke. No, saj tudi drugih stvari ni bilo, na primer posode ali pa kaj takega. Ampak tako kot pravijo – veliko je treba delati, potem je pa vse dobro. Spomnim se, da smo se na poroko peljali z avtom,« je povedala Micka. Z Vinkom sta bila poročena 27 let, rodili so se jima trije fantje – Vinko, Tomaž in Stanko. Danes ima Micka štiri vnuke, Urbana, Borisa, Anžeta in Tjašo, pravnukov za zdaj še nima, vendar pravi, da bi bil že skrajni čas.

Še vedno kuha

Kot se spominja, je kuhala ves čas, tri mesece se je kuhanja tudi učila v Preddvoru. Še danes najraje skuha golaž. »Čebula se mora dobro pražiti, da postane lepo rumena. Dobro je, da je meso kvalitetno, mora biti tudi nekaj paradižnika. Golaž potrebuje svoj čas, sem ga skuhala ravno pred slabim mesecem,« je povedala Micka in priznala, da je zdaj že bolj neučakana, ko ga kuha. Kot je dodala, gre še vedno rada ven na zrak, veseli jo, ko jo obiščejo vnuki, poudarila pa je, da četudi je kdaj utrujena, čez dan nikoli ne leži. »Raje sedim v kuhinji, kot da bi šla čez dan ležat. To pa ne, čez dan ne bom ležala,« je dejala Micka, ki ji zdravje še vedno dobro služi, čeprav že nekoliko slabše sliši in vidi.

Za devetdeseti rojstni dan se je zbralo nekaj manj kot petdeset družinskih članov, prijateljev in sosedov. »Pripeljali so 'taveliko' torto, na vozičku. Bila je zelo dobra, vse smo pojedli. Nisem pa želela nobenih daril, absolutno ne. Zelo lepo smo praznovali, vesela sem bila,« je še povedala Micka in dejala, da četudi je bilo včasih težko, je bilo njeno življenje lepo – in je še danes tako. »Lahko rečem, da sem zadovoljna,« je strnila.