Mož, ki je izumil amoksiklav in omeprazol

V mladosti je bil udarnik in športnik. Že med študijem farmacije se je zaposlil v Leku, tam zgradil več kot uspešno kariero, a vendar ga je ves čas vleklo – in ga še vedno – v naravo. V svet živalic, ki jih marsikdo poimenuje golazen, jih niti opazi ne ali, še huje, pohodi. Bojan Kofler ima doma 48.500 primerkov hroščev, od tega 5400 določenih vrst, kar ga postavlja na vrh slovenskih raziskovalcev teh malih bitij. »Če zbiranje in raziskovanje hroščev traja trideset, štirideset let, se nabere kar nekaj materiala,« je skromen. Ko njegova žena Mira postreže kavo in še topel jabolčni zavitek, opazim prtiček, na katerem je pikapolonica. »To je edini hrošč, ki ga imajo ljudje radi in se ga ne bojijo,« se pošali Mira. Od kod ljubezen do raziskovanja živalc, ki se večini ljudi ne zdijo nič kaj posebno lepe, vprašam. »Spomnim se, ko sem prvič bral knjigo Živi svet živali. Mene so zanimali tigri in levi, pa so bile tam še fotografije hroščkov, a sem si mislil: 'Pa kaj je to, to je pa nekaj popolnoma nepomembnega.' A počasi vidiš, kako je ta svet pester, človek si ne more misliti, da si je narava 'izmislila' toliko oblik,« svoj prehod od navdušenosti nad velikimi zvermi do življenjskega raziskovanja najmanjših živalc opiše Bojan. »Najprej ga najdeš, potem ko ga daš pod lupo, pa vidiš, kako so manjši še lepši kot veliki.«

Podzemeljski svet

»V toplejših mesecih, ko so hrošči aktivni, si v glavnem na terenu. Ko pride zima, pa je več časa, da jih prepariraš, določaš itd. Se jih pa da loviti tudi pozimi. V jamah jih je ogromno, pa v štorih in lesu, ker tam prezimujejo,« najdišča hroščev opisuje Kofler. Najpomembnejši del zbirke so jamski hrošči in med njimi je najbolj ponosen na koflerjevega orotrehusa, ki ga je našel na Ratitovcu. »Obstajajo samo štirje primerki, tri samice in samec. Eno samico sem odstopil münchenskemu muzeju, gospod Dafner je vrsto opisal in me je prosil, ali bi lahko en primerek imel. Samec in dve samici ostajajo pri meni.« Spominja se, da je po prvi najdbi omenjenega hrošča potem iskal še nekaj let in ni našel nobenega primerka več, zato je menil, da bi bilo dobro raziskati vse jame na Ratitovcu, in se šel učit vrvne tehnike k jamarjem. »Po petih letih se je v isti jami v past ujel drugi primerek, bil je samec, potem sta se ujeli še dve samici,« razloži sogovornik, ki večkrat poudari, da vrsto hrošča lahko določiš le po samcu.

Po ženi Miri je poimenoval miroslavinega brezokca. »Veste, v jamah so nekatere vrste pogoste, nekatere pa se pa samo občasno pojavljajo. V rudarskih rovih nad Železniki sem našel to vrsto in potreboval 22 let, da sem jih nabral devet in s tem imel dovolj materiala, da sem lahko določil in opisal to novo vrsto, mogoče sem bil petdesetkrat v teh rovih, nisem kar tako,« se zasmeji. Žena Mira nadaljuje v hudomušni maniri: »Jaz se šalim, da zdaj mladi hroščarji skačejo za mano. Starejša ko sem, več mi to pomeni.« (smeh)

Športnik in udarnik

Na to, da je bil poleti v času med koncem gimnazije in začetkom študija udarnik pri gradnji avtoceste od Osipaonice do Paraćina v Srbiji, je nadvse ponosen. »To je sredi Šumadije, mladinska delavska brigada iz Kranja, katere član sem bil, je delala en mesec. Ni bilo kar tako postati udarnik. Ves dan si trdo delal, bil aktiven na vseh področjih, zvečer so bili zbori in takrat je padla odločitev, kdo je bil tisti dan najboljši. Tako dan za dnem. Na koncu je tisti, ki je bil največkrat pohvaljen, postal udarnik,« se mladih let nostalgično spominja Kofler. V mladosti je igral nogomet in se ukvarjal s tekom. Imel je dobre atletske predispozicije, zato so ga v gimnaziji poslali na meddruštveni kros v Ljubljano, kjer je zasedel drugo mesto. Še isto leto je postal slovenski mladinski prvak v teku na 1500 metrov. Športnih podvigov in priznanj iz mladosti se rad spominja. »Čisto v redu je bilo, da si bil udarnik, da si tekel, da zbiraš hrošče, a večino življenja si bil v službi, kjer pa je bilo veliko stresnih dni in let …« se zamisli žena Mira in nas napelje na zadnji del našega pogovora, ki zveni kot napeta kriminalka.

Inovator amoksiklava in omeprazola

Skromen študent farmacije iz Železnikov se je že med študijem farmacije kot obratni mojster v proizvodnji zaposlil v Leku. Kasneje je kot vodja razvojnega področja Farmacevtska tehnologija vodil tehnološki del razvoja novih zdravil. »V laboratorijskem merilu smo razvijali recepture in postopke izdelave novih zdravil, razvijali embalažo zanje in testirali stabilnost. Po registraciji smo svoje postopke pred uvajanjem preverili in dopolnili v polindustrijskem merilu. Ob prihodu na trg pa smo v proizvodnih obratih skupaj z obratnimi tehnologi vodili uvajanje v proizvodnjo. Če so se kasneje v življenjski dobi proizvodov pojavile težave, smo bili zadolženi za njihovo razreševanje,« razloži Kofler. Bil je vodja skupine, ki je razvila Lekova najbolje prodajana proizvoda: amoksiklav in omeprazol, ki sta omogočila Lekov prodor na izredno zahteven ameriški trg. Leta 2002 je tovarno Lek prevzel švicarski Novartis in nekaj let kasneje je originator hotel dokazati, da Lekova ekipa strokovnjakov ni naredila ničesar originalnega in vložila v zdravili zadosti raziskovalnega dela. »Dve leti nismo smeli iti na dopust, ker smo čakali odločbo sodišča, kdaj bo zaslišanje. Vsak trenutek bi nas lahko poklicali. Tako je nekega dne prispela pošta, naj naslednji dan pridemo na zaslišanje v New York. Na vrat na nos smo leteli tja. Ko smo prišli, so rekli, da nimajo sodnika in ali lahko počakamo teden dni. Ker smo rekli, da ne, so nam uredili let za nazaj in nam rekli, naj oddamo prtljago. Male torbice nisem dal od sebe. Ko smo prišli nazaj na brniško letališče, so bili na kovčkih listki, da so nam iz razloga, da bi zaščitili nas in naše bližnje, pregledali prtljago. Tja so nas torej zvabili, da bi dobili dodatne informacije.« Srh vzbujajoča zgodba je epilog dobila na zaslišanju v Ljubljani. »Najeli so celo nadstropje v hotelu Lev, da so izpeljali zaslišanje. Četudi so poskušali izpodbijati naš patent, jim to ni uspelo,« pove Kofler, ki kljub gromozanski inovaciji, ki je pomagala in pomaga mnogim ljudem po vsem svetu, ostaja skromen – in komaj čaka, da se spet poda njemu ljub svet, v naravo, tišino, jame – med hrošče.