Petelinje jajce

Petelinje jajce je najnovejša knjiga Ferija Lainščka in je drugi del trilogije o njegovi mladosti. Prva knjiga ima naslov Kurji pastir. Knjigi govorita o otroštvu in mladosti na Goričkem, čisto na njegovem skrajnem SV delu, kjer sta blizu Avstrija in Madžarska. Feri je rojen leta 1959, torej si lahko predstavljate, kakšna je bila gospodarska situacija na Gorenjskem, in si pravzaprav ne moremo predstavljati, kako neprimerno bolj ubogo in težko je bilo življenje na Goričkem. V resnici mu je ime Franc, klicali so ga Feri. Njegovemu očetu je bilo ime Štefan, v Prekmurju so mu rekli Pištek. Njegove knjige so vse zelo lepe, tople, pronicljive, neposredne, burijo domišljijo. Opisujejo Prekmurje in cigane, ki jih je v svojih knjigah ovekovečil in jim postavil ne le spomenik, celo grobnico časti in slave.

Feri je več kot prepričan, da so prva leta usodna za vsakega od nas. Tedaj dobimo očala in barvo, skozi katera gledamo na svet. Je zaprisežen jungovec, ki pravi, da je kolektivno nezavedno tisto, kar poganja ljudi naprej.

V knjigi je radoveden in zvedav otrok, ki mu Pištek in Trejzka (njegova mati) komaj sledita. S svojimi vprašanji buri duha bogatim in revnim. Kako bi danes odgovorili na otrokovo vprašanje, ali je bog kdaj srečen? Ves čas je zaskrbljen, nikoli ni čisto zadovoljen … Ker ima otrok tako čudna vprašanja, ga mati odpelje k ciganki, da bi mu dala kakšna domača zdravila. Ciganka Roza materi ponudi še danes edini pravilni odgovor, otroka moraš imeti rada. Stoj mu ob strani, vedno bo bela vrana. V družini dela le oče, je cestar in imajo veliko željo zgraditi novo hišo. Tako je na delo v tujino odšla tudi mati. Njen odhod je za otroka težak, mamljivost nove hiše za starša pa velika. Mati je šla s trebuhom za kruhom, da bi zaslužila za streho hiše. Dočakali so načrt za hišo, temeljev še ni, kje je šele streha. Feri je dobil kolo, s katerim je spremljal očeta na njegovih cestah. Dobil je pomaranče in prvič je okusil banane. Pravljica o beli kači mu je zelo pri srcu in tudi sam se je podal na pot iskanja blaginje in boljšega življenja. Pri tem se je izgubil, našli so ga graničarji JLA, v resnici pa ga je našla Bela žena. V prvem delu se je ta podoba magičnega realizma pojavila trikrat (ko je Pištek prišel pijan domov, ko Trejzka piše hčeri pismo in ko sosedje neso Ferija dojenčka peš v globokem snegu k zdravniku). Starša dobro poznata Belo ženo, in ko jima otrok pripoveduje o njej, nimata druge izbire, kot da mu verjameta.

Je ena izmed izbranih knjig za letošnje Cankarjevo tekmovanje. Morda jo za tekmovanje prebirajo tudi vaši vnuki. Če radi berete ali bi v decembru radi komu podarili knjigo, bo to zagotovo izbira, pri kateri ne morete zgrešiti. Vse vam bo znano in še nasmejali se boste.