Zgodbe žensk, ki so preživele

»Pomislila sem, da me bo ubil, če mu bom v vinjenem stanju stopila na žulj. Iz človeškega bitja se je prelevil v satana,« se Senka spominja nasilnega odnosa, iz katerega se ji je vendarle uspelo izviti in stopiti v lepše življenje. Njena zgodba je ena od 23 resničnih zgodb žrtev nasilja v knjigi V njeni koži, s katero Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja opozarja tudi na sistemske pomanjkljivosti.

»Če me umori, me ne pokopljite na pokopališču, ampak nekje čisto na samem. Da bom lahko v miru počivala,« je svojega očeta v strahu pred prvim nasilnim možem prosila danes 45-letna Senka. »Ker to je bil moj cilj. Imeti mir.« Makedonka po rodu je nasilje doživljala že v primarni družini ter še v dveh zakonih: v Makedoniji in Sloveniji. Izkusila je psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje. »Navzven smo zgledali kot zelo srečna družina. To je bilo tako lepo zaigrano,« je zapisala o svojem drugem zakonu, za štirimi stenami pa je bila deležna klofut, brc, lasanja, bila je tudi posiljena, mož je celo uriniral po njej … Prišla je do točke, da ji je bilo vseeno, če jo ubije. »Ubije me lahko samo enkrat, ne more me desetkrat. Jaz pa vsak dan umiram.« Sčasoma je zbrala moč in se s sinovoma zatekla k sosedi, od tam pa v krizni center in varno hišo. »Če sem zmogla jaz brez prebitega centa, s tečajem šivilje, s statusom tujke, z mladoletnima otrokoma … Z občutkom manjvrednosti, nepripadnosti … Boš zmogla tudi ti,« je položila na srce žrtvam nasilja. Ko je izstopila iz njega, so se ji začela vrata odpirati sama od sebe. Danes ima ljubečega partnerja, svoj dom, višješolsko izobrazbo in redno zaposlitev.

Na leto od pet do deset umorov

Zgodba Senke je ena od pretresljivih in obenem tudi navdihujočih zgodb v knjigi V njeni koži, ki jo je Druš­tvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja predstavilo ob nedavnem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami (25. november). V knjigo so zajeli 23 zgodb žensk, ki so preživele izkušnjo intimnopartnerskega nasilja oz. nasilja v družini. Kot sta v uvodu v knjigo poudarili sodelavki društva dr. Jasna Podreka in mag. Mojca Suhovršnik, moramo to nasilje obravnavati zelo resno, saj se lahko zgodi, da se konča tragično – celo z umorom partnerke. »V Sloveniji beležimo od pet do deset takšnih umorov na leto, kar je za slovensko populacijo zelo veliko.« Slovenska policija letno obravnava nekaj več kot tisoč primerov kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini, od tega so povzročitelji v več kot 90 odstotkih moški. V društvu SOS telefon so lani prejeli 2200 klicev – povprečno šest na dan. Povezani so s psihičnim, fizičnim, spolnim, ekonomskim nasiljem, zanemarjanjem, zalezovanjem, spletnim nasiljem, nasiljem nad otroki, ženskami in starejšimi, redko pokličejo tudi moški.

Ženske, ki so spregovorile v knjigi, so stare od 22 do 73 let. Kot je v zahvali zapisala predsednica društva Maja Plaz, se globoko zahvaljujejo pogumnim in močnim ženskam, ki so se odločile podeliti najtežje izkušnje svojih življenj – z željo, da bi pomagale ženskam, ki pogum za odhod iz nasilnih odnosov še iščejo. Sogovornice so tudi predale sporočilo, kako pomembna sta podpora bližnjih in odnos strokovnjakov, ki se srečujejo z žrtvami nasilja – na policiji, centru za socialno delo, v zdravstvu, šolstvu, odvetništvu, tožilstvu in sodstvu.

Žrtev skušajo uničiti še prek institucij

Cilj knjige je pokazati, kako se žrtve nasilja počutijo v sistemu, v primežu institucij in med postopki, ki so zanje praviloma težki in naporni. Zgodbe tudi razkrivajo, da prekinitev nasilnega odnosa ne pomeni nujno konca zlorab, pač pa se nasilje pogosto nadaljuje, saj povzročitelj skuša žrtev uničiti prek institucij. Če te tega ne prepoznajo, kar ni tako redko, se žrtev znajde v vrtincu zlorabe, ki je ne povzroča samo povzročitelj, temveč tudi sistem, ugotavljajo v društvu. Po njihovem so v procesu prepoznavanja sistemskih napak ključni glasovi žensk, ki so šle skozi izkušnjo nasilja. »Knjiga naj bo ob 34-letnici društva v opomin, da moramo na področju pravočasnega prepoznavanja nasilja nad ženskami in otroki ter na področju učinkovite zaščite žrtev nasilja v družini in kaznovanja povzročiteljev nasilja storiti še veliko,« je poudarila Maja Plaz.

Neprepoznavanje psihičnega nasilja

Zbrane zgodbe po besedah Jasne Podreka in Mojce Suhovršnik tudi rušijo mite, da o nasilju govorimo le, ko je zraven fizična sila, saj se, kot lahko razberemo, psihično nasilje pokaže kot bistveno večja težava. Njegovo neprepoznavanje pa je eden večjih problemov na institucijah. »Žal se nemalokrat zgodi, da na institucijah žrtve doživljajo reviktimizacijo, saj jim v postopkih, če nimajo fizičnih poškodb, velikokrat ne verjamejo in njihovo izkušnjo psihičnega nasilja minimalizirajo. Kot povedo, se psihično nasilje velikokrat na institucijah in v postopkih sploh ne obravnava kot nasilje.«

Zveza sprva idealna

Zgodbe žensk večinoma navajajo, da so njihova partnerska razmerja na začetku delovala idealno. »Nasilni odnosi se razvijejo zelo postopoma, nikoli se ne začne s klofuto ali vidnim nasiljem, tudi ne s poniževanjem ali grdimi besedami, ampak skozi navidezno povsem navadne interakcije, ko povzročitelj nasilja zelo postopoma razkriva svoj pravi jaz. Praviloma goji tudi dve osebnosti – tisto dobro, lahko tudi na neki način ljubečo, in tisto nasilno, grobo. Žrtev je na povzročitelja čustveno navezana in imata zgodovino lepih trenutkov. Mnoge so bile v začetku razmerja prepričane, da so v povzročitelju našle sorodno dušo. Praviloma potrebujejo zelo dolgo, da se sprijaznijo s tem, da je moški, ki je v njihovih očeh v določenem obdobju veljal za idealnega, nasilen posameznik, ki je z njimi ves čas manipuliral,« sta razložili Jasna Podreka in Mojca Suhovršnik ter dodali, da je bistveno prepričanje nasilneža, da je ženska manjvredno bitje.

Nasilje čim prej prekiniti

Okolica pogosto meni, da so žrtve same krive za nasilje in da bi lahko kadarkoli odšle. Nasilneži jim sčasoma vcepijo prepričanje, da so one krive za izbruhe. V ženskah je tudi prepričanje, da ni tako hudo, da je partner pač samo malo vzkipljiv. »Minimiziranje dogajanja je zelo močen obrambni mehanizem. A žal se nasilno vedenje povzročitelja samo stopnjuje, praviloma se ne spreminjajo, njihove zahteve postajajo vse večje, nasilje pa vse hujše. Žrtev je vse bolj ujeta v mreži zlorabe, v kateri je popolnoma podrejena, brez zunanje socialne mreže, verjetno tudi ekonomsko in kako drugače odvisna od povzročitelja. In strah pred tem, kaj ji bo naredil, če ga bo zapustila, in ali bo sploh sposobna živeti brez njega, postaja vse močnejši in hromi njene zmožnosti za odhod iz nasilnega odnosa,« sta pojasnili Jasna Podreka in Mojca Suhovršnik in dodali, da gre za zelo kompleksne situacije, zato nimamo pravice obsojati žrtev, pač pa jim nudimo oporo in jih spodbujamo k prekinitvi razmerja.

Z odhodom iz nasilnega odnosa marsikatera ženska odlaša tudi zaradi nepodpore bližnjih in občutkov, da je dolžna poskrbeti za dom in ohraniti družino, saj da je to za otroka najbolje. Preko otrok povzročitelj velikokrat manipulira in ustrahuje žrtev, a po zakonu o preprečevanju nasilja v družini je otrok žrtev nasilja, tudi če ga samo opazuje, sta opozorili Jasna Podreka in Mojca Suhovršnik. »Zelo je pomembno, da nasilje čim prej prekinemo, v prvi vrsti prav zaradi odraščajočih otrok, saj ima dolga izpostavljenost nasilju dolgoročne in uničujoče posledice.«

Dvajset let v krču

»V meni se prebudijo občutki jeze, ko slišim, da kakšni punci ali ženski kdo reče: 'Zakaj nisi kdaj ravnala tako in tako?, Zakaj pa nisi prej šla, ker jaz bi pa že ob prvem znaku naredila to in to.' Tista, ki nekaj takega reče, nima pojma, kaj vse lahko doživlja nekdo v takšnem odnosu,« je v svoji zgodbi navedla 50-letna Tinkara, mati dveh otrok. Na zunaj so delovali kot zgledna družina, a je bil mož do nje ves čas psihično nasilen, njegov prvi fizični izbruh pa se je zgodil med njeno prvo nosečnostjo. Porinil jo je po tleh, vlekel za lase in ji zvijal roko. Hujši napadi so se zgodili nekajkrat na leto. »Bilo je nekaj situacij, ko sem mislila, da je z menoj konec. Da me bo dejansko ubil.« Kmalu po drugem porodu jo je, denimo, porinil na tla in večkrat brcnil v rano carskega reza. »Ko danes razmišljam o tem, se ne spomnim fizične bolečine. V takih trenutkih je ne čutiš. Samo upaš, da preživiš.« Stalno jo je preveval občutek strahu. »Občutek stalne pripravljenosti, kaj bo, kaj se bo zgodilo. Kdaj bo izbruhnil. Bila sem v stalnem krču, in to 20 let.«

Oditi je izjemno težko

Mož je bil kasneje obsojen, a Tinkara pravi, da se je v postopkih počutila, kot da je na zatožni klopi ona. Odločitev za ločitev ni bila lahka. »V celoti si odvisna od partnerja, nimaš kam iti, imaš dva otroka, boriš se z lastnimi občutki krivde, boriš se z neko tradicijo, ki ti veleva, da ohranjaš zakon in družino za vsako ceno, in še tam, kjer upaš, da boš dobil oporo, je ne dobiš. Še več, celo postavijo se na njegovo stran. V takem kontekstu pridobiti moč, da prekineš vse, in se raziti, je izjemno, izjemno težko.« A ji je uspelo. Danes pravi, da razpira krila kot feniks. Veliko dela na sebi in počne stvari, ki jo veselijo.

Življenje je lepo

Takole pa pravi 53-letna Regina: »V mojem primeru je bil najpomembnejši trenutek, ko sem sprejela odločitev, da ne bom več živela v nasilju. Potem se je vse poklopilo in je šlo tako, kot bi se zložile vse kocke. Vse se je zgodilo točno tako, kot je bilo prav. Zadihala sem. Kot da se dušiš, nato pa prideš na svež zrak, vdihneš in rečeš: Ahhhh, to je to. Življenje je lepo.«