Andrej Tarfila in Ammar Alamir / Foto: Andrej Tarfila

Nikoli in ves čas v službi

Andrej Tarfila je poseben fotografski tič. Deluje sam, fotografira za ves svet, saj dela za mednarodne agencije. Sem in tja pošlje kakšno fotografijo na skrbno izbran natečaj in je običajno nagrajen. Letos v Sieni, New Yorku, na natečaju revije National Geographic. Z Andrejem sva prijatelja, poznava se od takrat, ko je nekaj let kot fotoreporter sodeloval z Gorenjskim glasom.

»Sicer imam vsaj en fotoaparat vedno nekje blizu, kamorkoli že grem. Kako bi bil drugače vedno ob pravem času na pravem mestu? (smeh) Meja med tem, kdaj delam in kdaj je to moj hobi, je zelo zabrisana.«

Na družbenem omrežju sem zasledil prijetne podobe, ki si jih na začetku jeseni v fotografski objektiv beležil v Toskani, Firencah, Sieni ...

Fotografiral sem bolj »turistično«, saj sem šel tja povsem z drugim razlogom. Že doma sem se odločil, da s seboj vzamem le en fotoaparat, saj je bila moja prioriteta predvsem imeti se fino, pogledati mesta, kulturo, kaj dobrega pojesti, in če vidim kaj zanimivega, tudi pritisniti na sprožilec svojega nikona.

Tokrat fotoaparat ni bil tvoj gospodar?

Ni bil. Sicer imam en fotoaparat vedno nekje blizu, kamorkoli že grem. Kako bi bil drugače vedno ob pravem času na pravem mestu? (smeh) Meja med tem, kdaj delam in kdaj je to moj hobi, je zelo zabrisana. Lahko rečem, da sem ves čas v službi in da hkrati nisem nikoli v službi.

Da ne pozabim, profesionalne fotografe vedno rad vprašam: mobilni telefon je ali ni fotoaparat?

Seveda ni. Telefonski posnetki so dobri za objave na družbenih omrežjih, nimajo pa ničesar skupnega s profesionalno fotografijo. Le čemu bi potem na teren s seboj nosil dvajsetkilogramski nahrbtnik z opremo, vredno vsaj dvajset tisoč evrov?

Preidiva torej k »drugemu razlogu«. V Sieno si šel kot eden povabljenih fotografov na zaključni del mednarodnega natečaja Siena International Photo Awards. Tvoja fotografija se je uvrstila med deset najboljših v kategoriji Šport. Gre za posnetek iz Planice.

Drži. Tokrat je na fotografiji Timi Zajc na poletih v Planici, in sicer v hrbet z množico gledalcev pod seboj. Za nas je to dokaj klasična fotografija, za preostali svet pa zelo nenavadna.

Ker je za posnetek treba ujeti pravi trenutek?

Narediti tak posnetek je precej zahtevna stvar. Stojiš ob odskočni mizi in gledaš v iztek, nakar ti izza hrbta s kakimi sto kilometri na uro prileti skakalec. Imaš le sekundo časa, da zumiraš, kadriraš in z uporabo avtofokusa narediš posnetek.

Torej si posnel več skakalcev in je ta najbolje uspel?

Zajca sem izbral tudi zato, ker je slovenski skakalec, so pa smučarski skoki tudi eden od naših nacionalnih športov in se mi zdi prav, da tudi na ta način promoviram naše športnike in Slovenijo. Planica s smučarskimi poleti je sicer moje običajno delovno mesto, še posebno letos, ko je gostila svetovno nordijsko prvenstvo. Običajno delam za dve tuji agenciji, Shutterstock iz Londona in SOPA Images iz Hongkonga, od tod naprej gre kakšna fotografija tudi za največjo agencijo Getty Images. Razstava fotografij iz letošnje Planice, ki sem jo imel spomladi v domačih Železnikih, bo od decembra do konca sezone na ogled tudi v tamkajšnjem Nordijskem centru.

Vrniva se še nekoliko v Sieno, kjer si se na natečaju tokrat – povedano po športno – znašel tik pod zmagovalnim odrom. Kakšni so tvoji vtisi?

Letos je bila moja fotografija izbrana med prvih deset v kategoriji Šport in sem bil kot edini Slovenec nagrajen s častno omembo. Kdor pozna natečaj v Sieni, ve, da je kakršnakoli nagrada tega prestižnega svetovnega foto natečaja velik dosežek. To sem še najbolj spoznaval med podelitvijo nagrad najboljšim, ko so opisovali zmagovalce v smislu: fotografija je nastala, ko je ta in ta fotograf delal projekt za ameriški National Geographic, ko je fotografiral za agencijo Getty Images, za Reuters, ko so mu naročili serijo fotografij za New York Times in podobno. Takrat sem se šele zavedel, da sem se kot en mali svobodni fotograf, samozaposlen v kulturi, t. i. freelancer, znašel med fotografi, ki delajo za svetovne časopisne hiše in največje tiskovne agencije. Na drugi strani se velikosti dogodka zaveš tudi, ko vidiš, da večina nagrajencev nagrade prevzame osebno, ne glede na to, ali so samo zato v Sieno prišli iz ZDA, Indije, Savdske Arabije, Tajvana, Kanade, Kolumbije ... Seveda so prišli tudi mnogi fotografi z dosežki mojega ranga.

Dogodki potekajo ves konec tedna, od sprejema in banketa pri županji Siene ter predavanj do gala večerje, osrednje razstave in podelitve nagrad. Lepa gesta organizatorja je bila, da so nas na začetku podelitve pozdravili v vseh jezikih nagrajencev, torej samo zame tudi v slovenščini, in ti tudi ob prejemu nagrade čestitali v tvojem jeziku.

Ko govoriva o nagradah in fotografijah, ki jih pošlješ na različne natečaje, je letošnje leto zate še posebno uspešno.

V New Yorku sem na enem največjih svetovnih natečajev IPA (International Photo Awards), v katerega bazi je več kot sedem tisoč fotografov z vsega sveta, za obe poslani fotografiji v profesionalni kategoriji Zimski športi prejel nagradi. Za eno fotografijo častno omembo in za drugo tretje mesto. Tudi ti fotografiji sta bili posneti v Planici. V začetku jeseni pa sem na natečaju National Geographica v Ljubljani prejel dve nagradi, za fotografijo Ribja brv z motivom zasnežene Ljubljane sem zmagal v kategoriji Nočna fotografija in hkrati osvojil še skupno drugo mesto celotnega natečaja. Za nagrado sem prejel foto potovanje v Istanbul prihodnjo pomlad.

Ne nazadnje sem ugotovil, da sem bil nagrajen na vseh natečajih, na katere sem poslal fotografije, kar je uspeh glede na velikost in prestižnost teh natečajev. Letos se je začelo z nagrado Sonyja.

Prav s posebno nalogo, ne ravno »na kafe«, si se sredi septembra odpravil v Trst?

Izvedel sem, da bo največja ameriška letalonosilka Gerald R. Ford priplula v tržaški zaliv, pa sem preveril pri agencijah in zasledil, da razen fotografij ameriške mornarice ni na razpolago še nobenih fotografij te nove ladje. Glede na to, da je Trst blizu, tako rekoč čez hrib, sem se odločil, da jo fotografiram in ponudim agencijam. S seboj sem poleg fotoaparata vzel še dron, saj sem predvideval, da bo ladja precej oddaljena od obale. Imel sem 400-milimetrski objektiv, a je bila tisti dan vidljivost zelo slaba. Šel sem na obalo vprašat dva oborožena pripadnika ameriške vojaške policije, ali bi se dalo priti bližje, pa sta mi kaj hitro dala vedeti, naj se »spokam«.

Ker z dronom (Andrej ima zanj opravljene tudi izpite, op. p.) ne smeš leteti nad mestom, sem najbližjo pozicijo za polet našel blizu dvorca Miramar na prazni obali. Na srečo zračni prostor nad ladjo ni bil zaprt, vseeno pa sem zaradi varnosti z dronom letel in fotografiral od strani, ne v smeri piste. Pri tem sem se držal meje, do katere so lahko prišle jadrnice nekaj radovednežev.

To je ladja, ki je ob začetku konflikta tri tedne kasneje odplula pred izraelsko obalo?

Tako je. Poslal sem elektronski pošti na agenciji v London in Hongkong, pripisal, kako sem izvedel fotografiranje, in so sprejeli nekaj mojih posnetkov. Fotografija se je kar naenkrat pojavila v mnogih najpomembnejših svetovnih medijih. Doslej sem naštel okrog sedemdeset objav v tiskanih medijih in spletnih izdajah, med drugim pri CNN, Fox News, Yahoo News, Forbes, CBS News, veliko v arabskih in tudi precej v ruskih medijih.

Zaslužek?

Plačilo je odvisno od prodanih fotografij. Pri tem ne gre za velik denar, morda nekajkrat na leto po sto funtov. Z agencijami ne bi preživel, so mi pa te objave v ponos. Moj najboljši naročnik je Visit Ljubljana, pred leti sem tudi poslikal Slovenijo za Slovensko turistično organizacijo. Najtežji del mojega poklica in »svobodnjaštva« je, da sem sam svoj menedžer, piarovec, iskalec dogodkov in lokacij za fotografiranje. Ob vsem tem je fotografiranje pravi užitek. Veliko je finančnih nihanj, kar ni dobro iz zdravstvenih razlogov.

Ko omenjaš zdravje, mar je že pet let minilo od srčnega infarkta, ki si ga na srečo preživel in se tudi vrnil na sceno?

Na srečo imam dovolj zmogljivo telo in sem preživel, bil pa sem postavljen pred dejstvo, da se bo odslej treba ogromno posvečati kondiciji. Prilagodil sem življenjski stil, uredil prehrano, poskrbel za stalno gibanje … Zdaj sem kot »stara dizlar'ca«, najprej se moram ogreti, da se lahko spravim v običajni pogon. Ko se ogrejem in se žile razširijo, potem gre.

Oddajte svoj komentar

Kranj 14°

pretežno oblačno
vlažnost: 50 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

-2/15

sobota

4/11

nedelja

0/10

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PRIREDITVE / Visoko, 17. februar 2024

Kje je Shakespeare

OBVESTILA / Stiška vas, 18. februar 2024

Križev pot v Stiški vasi

OBVESTILA / Šenčur, 19. februar 2024

Umovadba, tombola

OBVESTILA / Šenčur, 20. februar 2024

Umovadba, tombola

PRIREDITVE / Kranj, 21. februar 2024

Zelišča, začimbe, kozmetika

PREDAVANJA / Kokrica, 21. februar 2024

O naravni oskrbi rastlin

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

OBVESTILA / Kranj, 24. februar 2024

Zbor članov MDI Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Zlato polje / 08:08, 15. februar

Sem se enkrat sprehodil skozi Udin boršt. Polno smeti in kosovnih odpadkov. Enako kot se je pred leti bila bitka za Dolino Brje pri Bledu, k...

Nasprotujejo trasi obvoza / 08:09, 14. februar

Število vozil na dan skozi Bled izven turistične sezone je 20.000. Skozi predor Karavanke gre dnevno okoli 13.000 vozil. Da uredimo promet o...

Nasprotujejo trasi obvoza / 19:06, 13. februar

V predoru Karavanke občasno uvedejo sistem po ure ke, po ure sm... In to je mednarodni promet. Seveda frekvenca osebnih vozil je na Bled vel...

Pišem županu / 10:37, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Nasprotujejo trasi obvoza / 06:31, 11. februar

Ko se gredo otroci gradbince.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.