Kot kralj na planini visoki

Planšarji so razvili posebno planšarsko kulturo: oblačenje, opremo, prehrano, pastirske šege, slovstveno izročilo in arhitekturo. Etnološka razstava v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori, ki je na ogled do 26. novembra, zaobjema območje vse od Planine pod Golico do Rateč. »Živinoreja je bila v Gornjesavski dolini najpomembnejša kmetijska oz. gospodarska panoga, kajti na poljih je bilo težko kaj pridelati za preživetje. Zaradi geografske lege, naravnih danosti se je razvila posebna veja pašne živinoreje, planšarstvo. Čez poletje so selili trope na visokogorske pašnike, kjer so z živino prebivali več kot dva meseca in je bil to poseben način življenja – kljub temu da je bila živinoreja razširjena že od pradavnine,« je povedala etnologinja Špela Smolej Milat, avtorica razstave in kustodinja Gornjesavskega muzeja Jesenice.

Preprosta koča, kjer so bivali, jedli in sirili

Dokler kmetje niso bili vezani na zemljiškega gospoda, je celotna skupnost kmetovala na skupni zemlji posamezne vasi oziroma župe. »V fevdalizmu si je še vedno srenja kot skupnost kmetov delila pravico do gmajne, neobdelanega sveta. Prav za planinsko pašništvo je bilo značilno skupno izkoriščanje pašnih površin, planin in na koncu delitev pridelka, kar se je v dokaj nespremenjeni obliki ohranilo do danes v pašnih in agrarnih skupnostih,« je pojasnila Špela Smolej Milat. Planine so bile neodvisne od domačij in za vso vaško drobnico, ki se je pasla na skupnih planinah, je skrbelo po okoli šest pastirjev. Na planinah so imeli tudi vso potrebno infrastrukturo. »Preprosto kočo, kjer so bivali, jedli in sirili, ter lope in ograde za molžo. Poleg skrbi za živino so pastirji urejali stavbe, plotovke in pašnike.«

Živina, tako velika kot drobnica, je bila glavno premoženje in vir preživetja gornjesavskega kmeta. S sušenim mesom so se prehranili skozi celo leto, mleko in mlečni izdelki so bili poleg prehrane vir dohodka ali plačilno sredstvo. Iz volne in strojene kože so izdelali topla oblačila za mrzle alpske zime, celo rogovi niso šli vedno v nič. Vse do konca 19. stoletja so v planinah prevladovale ovce oz. drobnica. Leta 1833 je bilo več kot 7700 glav živine v Gornjesavski dolini, od tega več kot 5000 ovac. Vsaka kmetija je imela še nekaj koz, ki so se pasle skupaj z ovcami, ter kakšnega prašiča. Konje pa so posedovali le najbogatejši kmetje. Z uvajanjem hlevske živinoreje se je zmanjševal delež drobnice na račun povečanega števila goveje živine, a šele v drugi polovici 19. stoletja so jih po številu začela prehitevati goveda. Za ponazoritev: leta 2010 je bilo v občini Kranjska Gora 168 kmečkih gospodarstev z 985 glavami velike živine.

Planšarski letni cikel

... je na razstavi lepo prikazan tudi v šegah in navadah. »Praznik pastirjev je bil na jurjevo, 23. aprila. Ob sv. Juriju – po rateško Jurnu – so pastirji nastopili službo ter oprane in ostrižene ovce zagnali v nižje ležeče pašnike Karavank, kjer so se pasle tudi jeseni pred vrnitvijo v domače hleve. Črednik (tudi čednik, srenjski pastir) je z rogom naznanil, naj vaščani priženejo živino, da jo bo gnal na pašo.« Ena od fotografij prikazuje, kako se npr. krave leta 1972 vračajo z dnevne paše. »Govorila sem s starejšima Ratečanoma, ki se še dobro spominjata prizora, ko je vsak dan prišlo sto krav v vas – in prav vsaka je zavila v svoj hlev,« je spomine obudila Smolej Milatova.

Omenimo še praznik sv. Ahaca 22. junija oziroma t. i. kozarijo. »Po pašnikih v Karavankah so pasli ovce do dneva, ki je bil po rateških nepisanih zakonih že od pamtiveka določen za zagon ovac in koz v Planico ali v planino pod Mangartom. Preden pa so jih zagnali v planino, so jih na dan sv. Ahaca pomolzli, prinesli mleko pred 'farovž' in ga posirili v 350-litrskem bakrenem kotlu. Sir in skuto so dali župniku, da bo vsako nedeljo med vso pašno dobo zmolil očenaš za zdravje in dobro pastirjev in živine v planini. Sirjenje pred 'farovžem' so imenovali kozarija.«

Kot pravi Špela Smolej Milat, o pastirjih kroži stereotip, da so pasli otroci ali kak vaški ubožec. »V resnici je bilo pastirju v planini zaupano največje premoženje kmetije.«

Ljudsko izročilo

»Vse te domače živali so prisotne tudi v ljudskem izročilu, kar kaže na to, kakšen pomen so imele v življenju ljudi nekoč. Še danes z njimi vlečemo vzporednice s človeškimi lastnostmi (na primer črna ovca), najdemo jih v mnogih rekih in pregovorih (Najprej krav'ca, potem pa štal'ca), jagnje pooseblja nedolžnost ...« Veseli pastir Simona Gregorčiča je oda svobodi na planini, ki je pastir ne bi zamenjal niti za vladarsko žezlo. In tudi Josip Lavtižar je leta 1906 pisal, kako bi si marsikak turist želel osvojiti veličastno Ponco, a »doslej ni stal na njeni oholi glavi nihče razen kakega predrznega rateškega pastirja«. Za Kekca pa tako vsi vemo, saj so povesti Josipa Vandota zagotovo najbolj znan slavospev prebrisanemu pastircu v slovenski (mladinski) literaturi.