Praznik za vse

Letošnji dan športa je bil še eden izmed tistih dni, ki so se zapisali v slovensko športno zgodovino. Zmaga Nike Križnar in drugo mesto Eme Klinec na tekmi poletne velike nagrade v smučarskih skokih v romunskem Rašnovu, zmaga Domna Prevca na prvi tekmi celinskega pokala v nemškem Klingenthalu, prvo in tretje mesto naših mladih kolesarjev Anžeta Ravbarja in Žaka Eržena na cestni dirki na evropskem prvenstvu na Nizozemskem, lep uspeh slovenske balinarske reprezentance, ki je na svetovnem prvenstvu za mladince in mlajše člane v alžirskem Oranu osvojila šest medalj, zgodovinska zmaga naših odbojkaric v šestem krogu olimpijskih kvalifikacij, ko so dekleta premagala Kolumbijo ... Gotovo to ni vse, gotovo so bili vmes tudi porazi in razočaranja, a že dolgo je jasno, da je šport naš ponos.

S tem so se še kako strinjali tudi poslanci državnega zbora, ki so na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije 18. junija 2020 s 74 glasovi za in zgolj z enim proti podprli nov praznik na dan, ko so športniki samostojne Slovenije leta 2000 v Sydneyju prvič prejeli zlata olimpijska odličja. Najprej si ga je priboril veslaški dvojni dvojec Iztok Čop in Luka Špik, nato še strelec Rajmond Debevec z malokalibrsko puško v trojnem položaju.

Seveda pa praznik športa še zdaleč nima vloge zgolj proslavljanja vrhunskega športa. Dan slovenskega športa naj bi spodbujal vrednote biti telesno dejaven, uživati življenje in skrbeti za dobro počutje. Vse to pa se začne že v rani mladosti.

Spominjam se našega igrišča v naselju, kjer smo ure in ure skakali za žogo, se kotalkali, podili s kolesi, skakali gumitvist ... Starši so nas morali zvečer s trdo roko odpeljati domov. Ko sem šla pred dnevi mimo istega igrišča, ni bilo na njem nikogar ...

Morda so otroci gledali televizijo, sedeli za računalnikom, gledali v pametni telefon ali kakšen drug ekran, toda na igrišču jih ni bilo. Tudi zato sem bila še bolj vesela ob letošnji akciji Veter v laseh, ko so starši vendarle pripeljali otroke za našo šolo, kjer so jim številna društva in klubi pripravili prikaz različnih dejavnosti, od teh kar polovico športnih. Mladi so z zanimanjem prisluhnili loškemu olimpijcu Ivu Čarmanu in se morda že videli v vlogi nosilcev olimpijske bakle.

In čeprav je nastop na olimpijskih igrah privilegij le najbolj vztrajnih in nadarjenih, je šport priložnost za nas vse. Saj niso vedno potrebne ure in ure odrekanj ter trdega treninga. Praznik športa imamo tudi zato, da se vedno znova spomnimo, kako koristno je gibanje in da lahko po opravkih kdaj odidemo tudi peš ali s kolesom. Zato naj bo dan športa praznik vsak dan in praznik za vse.