Mihael Dalla Valle je avgusta po desetih letih spet obiskal domače Vrbnje in Radovljico.

Dom se ustvari znotraj nas

Slikar Mihael Dalla Valle, ki je otroštvo in mladost preživel v Lescah in Radovljici, kasneje pa tudi v Vrbnjah, kamor se še vedno redno vrača, že več kot štirideset let živi v Mehiki. Letos poleti je po desetih letih spet obiskal domače kraje.

»Zakaj sem ostal? Kaj pa vem, nikoli ni bilo nekega posebnega razloga. Dobro sem se počutil, življenje se je zanimivo odvijalo, pa sem ostajal in ostajal …«

V Mehiko se je leta 1980, po tem, ko je končal študij slikarstva v Milanu, odpravil z namenom, bo tam eno leto študiral. Kot je povedal, ga je vso mladost vleklo v tujino po nove izkušnje, najbolj sicer v Združene države Amerike. A ker je vedel, da bo za tja težko dobil umetniško štipendijo, si je namesto ZDA za študij izbral Ciudad de Mexico, kjer je najprej ostal eno leto, nato še eno ... Šele pet let kasneje se je za dve leti vrnil v domače Vrbnje, a ga je ves čas vleklo nazaj, v Mehiko. Drugič je odšel v Pueblo, trimilijonsko mesto, ki leži jugovzhodno od Ciudada de Mexica, pod slavnim mehiškim vulkanom Popocatépetl. Tam si je osnoval družino, tam živi, dela na univerzi kot profesor risanja na oddelku za grafično oblikovanje Pueble BUAP ter inštituta Artes Visuales – in ustvarja, seveda. Z njim smo se pogovarjali konec poletja v Radovljici blizu domačih Vrbenj, kamor se redno vrača.

Naslov ene vaših zadnjih razstav v Mehiki je bil Dolga pot domov. Kam domov? Je po štiridesetih letih bivanja na drugem koncu sveta dom Mehika ali še vedno rodna Gorenjska?

Ah, težko se je opredeliti po toliko letih ... Kot so povedali tudi na odprtju tiste razstave, takrat ko izrečemo besedo dom, običajno pomislimo na kraj, kjer smo bili rojeni, na hišo, kjer smo živeli kot otroci … Ampak kot je bilo z besedo »dom« mišljeno na moji razstavi – in najbrž tako čutijo mnogi ljudje –, se dom ustvari nekje znotraj nas. Eni temu rečejo srce. Sicer pa je v mojem primeru dom po tolikšnem času v tujini nekakšna mešanica ... Mehika, kjer živim, Gorenjska, kamor se vračam, za mojo generacijo je bila domovina dolgo časa tudi Jugoslavija, tako da težko odgovorim na vprašanje.

Slovenci, sploh tisti, ki so odšli med obema vojnama pa po drugi svetovni vojni, pogosto izražajo hudo hrepenenje po vrnitvi »domov«. Vi imate srečo, da ste doma »tukaj« in »tam«? Saj rečete, da greste domov, tudi ko se vračate v Mehiko?

Seveda, so ljudje, ki imajo mnogo večje domotožje, kot ga imam jaz. Mene domotožje nikoli ni prav mučilo. In če se vrnem k tisti razstavi, o kateri ste me spraševali: imel sem obdobja, ko dolgo nisem slikal, včasih pač več poučujem, in potem je dom tudi to, ko kot ustvarjalec preko svojih izpovedi najdem sam sebe. Pesnik v pesmi, režiser v filmu in jaz v sliki … Serija slik, ki sem jih razstavil po dolgem času, so bili večinoma avtoportreti. Ustvarjalni proces je nekakšna konstantna borba, a ko ustvarjalno kolo normalno steče, si, kot lahko rečemo, doma.

Če pomislim na Vrbnje, kjer je vaš slovenski dom, si predstavljam sliko zaselka v bledih zeleno-modro-sivih barvah. Mehiko po drugi strani seveda stereotipno oranžno-rdeče-rumeno, močnih barv. Kako razmišljate v barvah obeh domov v svojem notranjem domu?

Mehiška barvitost je seveda zelo drugačna kot ta tukaj, zaradi svetlobe in klime in tradicije in kdo ve česa vse … Nekaj časa, prva leta v Mehiki, sem načrtno skušal eksperimentirati z drugimi barvami, kot sem jih uporabljal sicer. Rdeče, rumene, živo modre in živo zelene … saj je bilo zanimivo, a običajno ne razmišljam vnaprej o barvi. Začnem in nato se delo samo nadgrajuje …

Mehičani prepoznajo evropskost v vaših slikah? Jih ta del vaših ustvarjalnih temeljev sploh zanima?

Oni sledijo samosvoji liniji, ne iščejo oziroma ne sledijo trendom. So samosvoji tako v stilu kot barvah. Večinoma so figurativni, tudi abstraktni, in zelo ekspresivni.

Veljate tam za evropskega slikarja ali samo za slikarja?

Samo slikar sem. Ne obremenjujemo se prav veliko s tem, od kod je kdo. Seveda je na pogled jasno, da nisem od tam, in ko se o svojem delu pogovarjam z znanci, prijatelji, vidim, da opazijo neko drugačnost. Prijatelj slikar mi je nekoč rekel: »Ti si ena reč zase,« in mislil je ravno v smislu, kot ste vprašali. Torej kako na splošno slika na koncu deluje. Ne pade v njihov stil in način dela, kar je pa normalno, kajti moj izvor, moj osnovni dom, je vendarle nekaj, kar je drugačno, in tudi nekaj, kar ostane. Pečat, ki se ne da izbrisati.

Kako pestra pa je mednarodna skupnost umetnikov v kraju, kjer živite?

Na splošno je bilo v Mehiki vedno kar nekaj tujcev; bili so dobro sprejeti in so se tudi znali integrirati v tamkajšnjo družbo. Recimo že v letih Diega Rivere in tudi v Evropi vsem poznane Fride Khalo, katere oče je bil Nemec. Enako je še danes.

Kaj je tisto, kar nas Evropejce vleče v Mehiko? Zaradi česa ste pa vi ostali?

Odšel sem leta 1980, se nato za nekaj časa vrnil in potem šel nazaj. Zakaj sem ostal? Kaj pa vem, nikoli ni bilo nekega posebnega razloga. Dobro sem se počutil, življenje se je zanimivo odvijalo, pa sem ostajal in ostajal … vključil sem se v tamkajšnje življenje. Saj sem vedno razmišljal v smislu še malo, pa grem nazaj, ampak zdaj vidim, da bo to težko. Preveč časa je že minilo.

Včasih ste redno prihajali vsako leto, zdaj vas pa že deset let ni bilo. Kaj se vam zdi, da se je v tem desetletju najbolj spremenilo?

Tokrat ostajam samo tri tedne, tako da vidim bolj površinsko … tudi razstave kakšnih novih slovenskih avtorjev si mi ni uspelo ogledati. Vtis pa je, da je tudi v Sloveniji na splošno vse bolj evropsko kot prej: nakupovanje, avtomobili, vsakodnevno življenje ... O tem, ali je to slabo ali dobro, težko sodim. Pogovarjam se s tukajšnjimi prijatelji in znanci; vidim, da je večina moje generacije že upokojena in načeloma lahko lepo živijo. Vem pa tudi, da so umetniki, ki se težko prebijajo skozi življenje.

Ima mehiška družba drugačen odnos do umetnosti in umetnikov kot slovenska, evropska?

Pa ne, z umetnostjo je povsod bolj težko. Vedno je skupina, ki se dobro znajde s prodajo svojih del, večina pa težko živi od svojega dela. Razstavljati se da, ravno ko se vrnem, bom sodeloval na skupinski razstavi, na katero so me povabili. Je pa tako: razstaviš, pridejo ljudje na odprtje, potem gre pa vse skupaj v pozabo. Umetnosti sledi zelo ozek krog ljudi; svet galerij in umetniških del kot investicij je pa seveda spet nekaj povsem drugega, tudi v Mehiki.

Kaj pa vsakodnevno življenje v Mehiki?

Revnih je veliko več kot v Evropi, seveda, največ pa je precej nizkega srednjega sloja ... to so ljudje, ki se vsakodnevno borijo, da preživijo, in oni se v glavnem ne zanimajo za umetnost. Sam živim dobro, ne skrbi me, kako bom iz dneva v dan, luksuza pa si seveda ne morem privoščiti, tako kot ozek najvišji sloj zelo bogatih Mehičanov.

Vaša slovenščina je po štirih desetletjih življenja daleč stran od tu še vedno odlična. Kako ohranjate stik z jezikom, s tukajšnjo družino?

Zdaj je lažje, z bratom, ki živi v Vrbnjah, se pogovarjava prek WhatsAppa, tudi prijateljev, s katerimi vzdržujem stike, imam tu še precej.

Kaj slovenskega najbolj pogrešate v Mehiki?

Varnost, ki jo še vedno imamo v Sloveniji. Peš ali s kolesom grem tu lahko kamorkoli in kadarkoli. Pa to, da je tu veliko možnosti za rekreacijo: kolesarjenje, pohodništvo, hoja v hribe ... Tam tudi nihče ne gre v trgovino s kolesom. Tudi zato, seveda, ker so razdalje neprimerljive s tukajšnjimi. Samo Pueblo, kjer živim, ima več kot tri milijone prebivalcev. Če imaš do nekam pol ure z avtom, to velja za blizu.

Smučanje, na primer, vas pa ne mika?

Pred leti sem se celo odpravil, ampak zdaj običajno pridem poleti, tako da ne pride v poštev. Včasih sem veliko smučal, kakšen lep sončen dan na Voglu bi bil čudovita izkušnja, saj se spomnim, kako lepo je tam. Rad bi šel tudi na kakšen planinski izlet; hribi v Mehiki so drugačni kot pri nas.

Oddajte svoj komentar

Kranj 9°

jasno
vlažnost: 97 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

9/24

sobota

11/25

nedelja

10/27

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

OBVESTILA / Kranj, 15. junij 2024

Na rob Mežakle jeseni

PRIREDITVE / Tržič, 15. junij 2024

Merčunov dan

PRIREDITVE / Gozd nad Kamnikom, 15. junij 2024

Pohod bosonogih na Vovar

GLASBA / Bohinjska Bela, Radovljica, 15. junij 2024

Koncert MPZ Triglav Lesce Bled

GLEDALIŠČE / Predoslje, 15. junij 2024

Martin Krpan

RAZSTAVE / Duplje, 15. junij 2024

Razstava Nikolaja Mašukova

GLASBA / Bohinjska Bela, Radovljica, 16. junij 2024

Koncert MPZ Triglav Lesce Bled

GLEDALIŠČE / Predoslje, 16. junij 2024

Martin Krpan

 

 
 

 

 
 
 

Janša pozval Goloba k odstopu / 22:39, 12. junij

Kako Janša rad poudarja svoje preteklo delovanje in z njim obtožuje druge.

Požar na strehi osnovne šole / 09:26, 10. junij

Sedaj naj se izprsi "država". Njegova ideja je, da naj bi vsi na strehe dali panele, da bomo "samooskrbni". Solar se veseli.

Znani prvi neuradni delni izidi referendumov / 23:17, 9. junij

Trije dnevi predčasnih volitev proti enodnevnim rednim volitvam nikakor ni primerljivo in pošteno. Ni zastonj ugotovitev, da levičarji niso nikoli zmagali pošteno.

Subvencije za e-kolesa že na voljo / 20:25, 8. junij

Namesto za poplavljence, se denar razmetava za nepotrebna draga električna kolesa.

Prodaja Panvite ali kako levi in desni mešetarji razprodajajo Slovenijo / 11:57, 3. junij

Glede prodaje Mercatorja pa tole. Vlada JJ je prodala del Mercatorja domačinoma Šrotu in Bavčarju. Bratuškova pa vse skupaj Hrvatom. Ne poz...

V dvorcu Visoko na voljo električna kolesa / 10:29, 3. junij

Zavod Poljanska dolina ima preveč denarja, da ga zapravlja za draga električna kolesa. Običajna kolesa bi zadostovala, pa še za rekreacijo je poskrbljeno.

Pripravljeni na legalizacijo ali preprosto ne vemo dovolj? / 06:59, 3. junij

Marihuana je prva stopnica na poti v pogubo. Ali to hočemo?