Bog je očitno šel na dopust

Ob hudomušni izjavi se nasmehnem – in se zamislim, da ima morda Janez Šubic prav. Ni jim odneslo hiše, nimajo poplavljenih bivalnih prostorov, a potok jim je razdejal »raj na zemlji«, kjer so se mnogi pohodniki na poti skozi Zalo, katere lepote je častil že Ivan Tavčar, radi ustavili.

Minevajo dnevi, minili bodo meseci. A občutkov, ki so nas prevevali v noči na prejšnji petek, zlepa ne bomo zmogli pozabiti. Predvsem pa jih ne bodo mogli tisti, ki se bodo še dolgo mučili s tem, kako bodo znova lahko normalno zaživeli. Nekaterim je zalilo avtomobile, drugim je zalivalo kleti, tretjim je njihovo imetje zasul plaz. Nekateri so glavnino moče in zemljine že odstranili, nekateri pa bodo morali na novo postaviti celo hišo.

Razdejanje v Škofji Loki, po Hrastnici, Puštalu, proti Sopotnici, naprej proti Brodem, Logu, Poljanam, Gorenji vasi in Žirem. Sobotno prebijanje skozi te kraje je bilo še skorajda malce nevarno, a gasilci, prostovoljci, vsi, ki so lahko poprijeli za delo, so se trudili, čistili, odplakovali, odmetavali zemljo, kjer se je le dalo.

Ponedeljkovo dopoldne je bilo že prijaznejše

Župan Občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež, poveljnik tamkajšnjega gasilskega poveljstva Roman Kokalj in štabni vodnik pri Slovenski vojski Janez Oblak me s hummerjem poberejo v središču Gorenje vasi. Ob treh moških kaj hitro izvem, da vozilo pokuri 35 litrov goriva na sto kilometrov. Požrešna zverina, torej, si mislim, a pride tudi na območja, kamor se sicer v trenutnih razmerah ne da priti. Najprej se podamo na ogled plazu, ki se je sprožil pri Srednji vasi, od sveta je odrezalo domačijo pri Šoštarju. »Ničesar nismo slišali, ob pol šestih sva hodila tu okrog, bil je en majhen plaz, kasneje je klical sosed in rekel: 'Cel breg je šel dol.' Ko smo to videli, smo se zgrozili,« pripoveduje Beti Bogataj. Plaz so zdaj delno prekrili s polivinilastimi plahtami, kolikor so ga lahko. »Zdajle pazite, pustite raje, da voda odteče in se plaz posuši, da ne bo koga zemlja vzela,« svarita poveljnik in župan. Ob ogledu so si vsi enotni, da si tega, da se sproži tako gromozanski plaz na tem mestu, niti v sanjah ne bi mogli predstavljati. »Vse drugo prej, a tak plaz … neverjetno. Ampak bomo sanirali, naredili bomo vrtine, brez skrbi,« zagotovi župan. Če ne bi bilo videti razdejanja, kamor oko seže, bi bila dolina taka, kot smo je vajeni: spokojno prelepa. Kanec te lepote občutimo, ko Ajda iz gozda čisto blizu hiše prinese jurčke. »Gobe bodo pa zdaj rasle, ko je tako namočeno in bo postalo toplo,« poznavalsko pomodrujemo in se odpravimo na pot proti naselju Smoldno.

Zasilno prevozna pot

Ustavimo se še v Srednji vasi, ob glavni cesti, kjer tudi čistijo, kar je mogoče počistiti. Ljudje so veseli, ko se pri njih ustavi ekipa za ogled terena. Nekaj besed in gremo naprej po dolini. Markantnemu vozilu, kot je hummer, se vozniki umikajo. »No, še eden, ki ga ni strah in se nam ne umakne,« se zasmeji naš šofer Janez Oblak, »aha, Franci je, občinar'.« »Tile občinarji so neustrašni,« pomežikne župan.

Proti naselju Smoldno, kjer je trenutno osem hiš, vodi strma, dva kilometra in pol dolga cesta. »Če nimaš veliko kolesarskih kilometrov v nogah, je tale trasa kar težka za gonit, sicer pa je del Poljanskega kolesarskega kroga,« med vožnjo razlaga župan. Pripeljemo se do plazu, ki je vas za nekaj dni odrezal od sveta, zdaj pa so ga uredili do tolikšne mere, da je prevozno z avtom. »Pazi, da boš čim bolj pri kraju peljal,« Čadež in Kokalj priporočita Oblaku. Jaz pa se nadejam, da hummer zdrži tudi kaka prevračanja. Roman vidi, da postajam vedno bolj »zelena« in me »pomiri«: »Ne skrbi, saj do Poljan ni daleč, pa avto zmeraj na kolesih pristane … « Ustavimo se na kmetiji Lazarčk, kjer brni agregat. »Nimamo še elektrike, zdajle ravno hladimo mleko …« povedo. »A ste videli, kakšno katastrofo imamo?« Župan obljubi, da bodo v kratkem tu začeli prenavljati cesto. Razgledi s Smoldna so, ko smo stran od razdejanj v dolini, prelepi. »Vidi se na Polhovec, Pasjo ravan, Bukov vrh, razlaga Barbara Stanonik. Prihiti njen vnuk Uroš. »Ravno prvi razred je končal, pa se je spomnil, da ste mu vi dali knjigo o Ivanu Tavčarju, vam jo je hotel pokazati, pa je zdajle ne najde,« Barbara hiti pripovedovati županu.

V maln in v Karlovskem mlinu

Olga in Janez Šubic iz Žirovskega Vrha srčno skrbita za ohranjanje kulturne dediščine. V maln, kot pravijo po domače, v Žirovskem Vrhu sta imela pravi raj na zemlji, dokler ni prišla zadnja povodenj. »Hvala bogu, da imamo take sosede, da so nam prišli pomagat odkopati prepuste. Vsi, ki pridejo mimo, rečejo: tu ste imeli raj. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ko sem pred pol stoletja prišla v to grapo, je bila tu struga tako široka (pokaže z rokama razdaljo pol metra), zdaj pa tu teče reka …« je zgrožena Olga Šubic. »Tam je stal tak lep mostiček, vse je bilo lepo opremljeno, ljudje so nam vedno rekli: vi se sploh ne zavedate, v kakšnem lepem koncu živite. Vidite, zdaj se je pa na 'puklu' zgoraj začela nabirati voda, če bo to zgrmelo dol, ne vemo, kaj bo, joj joj joj,« zaskrbljeno potarna. Na poti do Gorenje vasi se ustavimo še v Karlovskemu mlinu, kjer je potok Dršak v primerjavi s poplavami leta 2014 mlinu na srečo malce prizanesel. Ponedeljkov ogled končamo v športni dvorani v Gorenji vasi, v kateri je parket privzdignil bližnji potok, in v Hiši generacij, kjer večje škode na srečo ni bilo.