Svetost ali samoodločba?

Kot prva država na svetu je aktivno evtanazijo leta 2002 uzakonila Nizozemska, kjer je dovoljena tudi pomoč pri samomoru. Istega leta je Belgija z zakonom priznala oba postopka. Od leta 2009 sta legalizirana v Luksemburgu, od leta 2021 še v Španiji. Tudi Avstrija je lani uzakonila samomor z biomedicinsko pomočjo, letos je zakon, ki legalizira evtanazijo, potrdila Portugalska. Med evropskimi državami pomoč pri samomoru že vrsto let dovoljuje Švica, prepoveduje pa evtanazijo. V Sloveniji smo k aktivnejši razpravi o pomoči pri končanju življenja osebe z neznosnim trpljenjem pristopili s predlogom zakona, ki je nastal pod okriljem Srebrne niti – združenja za dostojno starost.

Slovenski predlog zakona, ki v prvi vrsti podpira pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, le v redkih primerih omogoča tudi konec življenja v obliki evtanazije, je v družbi deležen dveh nasprotujočih si mnenjskih taborov – zagovornikov in nasprotnikov. Nasprotniki zakona zagovarjajo svetost in nedotakljivost življenja, ki ga nima nihče, niti pacient sam, pravice vzeti. Zagovorniki na drugi strani v ospredje postavljajo samoodločbo o svojem življenju in smrti oziroma spoštovanje avtonomije človeka. Eden glasnejših očitkov zakonu je, da ta omogoča zlorabe na različnih področjih, kot so pritiski družine, družbe ali zdravstvenega sistema na ranljive skupine ljudi. Zagovorniki so prepričani, da predlog zakona zagotavlja družbeni nadzor in najvišjo stopnjo varnosti postopka pred zlorabami ali zmotami. Nasprotniki opozarjajo, da zakon nasprotuje osnovnemu zdravniškemu poslanstvu ohranjati človekovo zdravje in življenje. Zagovorniki na to odgovarjajo, da področje pomoči pri končanju življenja ni v domeni zdravnikov, temveč gre za družbeno vprašanje. Nasprotniki, ki so prepričani, da zakon spodkopava vrednote človeškega življenja in dostojanstva ter spoštovanja do trpečih, poudarjajo, da bi morala biti primarna skrb države zagotavljanje kvalitetne paliativne oskrbe in drugih oblik podpore za bolnike ob koncu življenja. Zagovorniki so prepričani, da morajo imeti vsi posamezniki, ki neznosno trpijo in jim ne morejo pomagati niti zdravila niti paliativna oskrba, možnost končanja življenja na človeka vreden in dostojanstven način.

Predlog zakona zahteva poglobljeno družbeno in strokovno razpravo, saj enoznačnega odgovora ni. Preden pa se kot posamezniki odločimo za ali proti, menim, da bi bilo vredno razmisliti vsaj troje: kako dojemamo smrt, ali sprejemamo trpljenje kot del naravnega cikla in kakšno mora biti življenje, ki je človeka vredno. Razumemo življenje kot sveto ali kot samoodločbo človeka.