Nasilje v Srbiji

Srbi in Srbija so bili v svoji zgodovini pogosto žrtve tujega nasilja, od turške okupacije do bombardiranja Nata leta 1999. Hkrati pa je ves čas navzoče nasilje v Srbiji sami, zadnja primera sta nedavna strelska obračuna …

Kultura nasilja

Po strelskem pokolu, ki ga je v eni od beograjskih osnovnih šol uprizoril mladoletni učenec, so mnogi pohiteli z razlagami. V prazno je ustrelil srbski minister za izobraževanje Branko Ružić, ki je krivdo za strelski obračun pripisal »rakotvornemu vplivu interneta, videoiger in tako imenovanih zahodnih vrednot«. Ta izjava je bila kaplja čez rob in je moral odstopiti. Ministrovo izjavo so bolj poklicani razlagalci dogodka nadgradili s spoznanjem, da je glavni razlog takih dejanj kultura nasilja, ki v Srbiji prevladuje že od Miloševića in je značilna tudi za Vučičevo Srbijo. Poveličevanje nasilja se kaže povsod, od vsakodnevnih izpadov do dejstva, da so Slobodan Milošević, Radovan Karađić in general Ratko Mladić, ki so bili v Haagu spoznani za vojne zločince, za mnoge Srbe še vedno narodni junaki.

Kaj so srbske vrednote

Srbski minister je torej krivdo za beograjsko tragedijo pripisal zahodnim vrednotam. Kaj pa so srbske vrednote? Tehtne odgovore najdemo v izjavah srbske novinarke in dolgoletne sodelavke Dela Zorane Baković. »Težava s srbskimi vrednotami je v tem, da se ne ve, kaj sploh so. Kaj bi morale zagovarjati. Srbske vrednote ne spadajo ne na Vzhod ne na Zahod. Kar je odsev tega mentalnega in družbenega kaosa, ki je zame ključen problem zapletenosti vprašanja o Srbiji in njeni prihodnosti. Kaj Srbija pravzaprav sploh želi biti in kam spada?« Mentalni kaos se izraža tudi v posebnem prepletu razuma in iracionalnosti. »Razum je po eni strani v Beogradu zelo prisoten. In pri veliko Beograjčanih in prebivalcih Srbije vodi k razmišljanju, da bi družba morala biti organizirana po načelih vladavine prava in človekovih pravic. Ne pa na iracionalnih izmišljotinah, sanjarjenju in seveda tudi pogubnih političnih idejah.« Iracionalno Srbijo vleče v preteklost, obvladuje jo občutek, da je bila Srbija vedno žrtev. »Vse to pa je prepleteno z neprestanim povzdigovanjem nasilja. To se začuti nemudoma, ko prečkate mejo s Srbijo, že na avtocesti. Potem pa v mestu, na ulici, v stikih z ljudmi. Na vseh področjih.« Tudi v srbski zunanji politiki. »To se zelo jasno vidi v zunanji politiki, ki je z ene strani pomešana z vsemi mogočimi stališči: hočemo v Evropo, nočemo, priznali bomo Kosovo, ne bomo ga … Z druge strani pa je zelo zmanipulirana z interesi določenih posameznikov ter strank in njihovih vodij.« Srbija je slej ko prej razpeta med Vzhodom in Zahodom. »Je del te Evrope ali ni? Čeprav je jasno, da je, ker je celo obkrožena s članicami Evropske unije. Ampak ta odločitev, ali smo del Evrope ali ne, je še vedno prisotna. Ves čas se na novo izprašuje ta ideja Evropske unije, za katero še vedno nekateri Srbi pravijo, da mora razpasti, saj ne more obstajati. Osebno mislim, da predsednik Vučić že dolgo ve, kaj pomeni naloga, ki jo je dobil od Evrope in Združenih držav. Ta naloga je povsem jasna: priznati Kosovo in tam prenehati povzročati težave. On ve, da mora to izpolniti. Ampak dela vse, da pot do tega cilja čim bolj podaljša, zaplete, okrvavi in podraži. To je en del srbske tragedije. To, da sta ta stranka in ta predsednik dobila nalogo, ki jo bo Srbija zelo drago plačala. To bi se lahko zgodilo brez vsega tega, kar ta hip preživlja Srbija.«

Kreativna Srbija

Zorana Baković v svoji kritičnosti hkrati poudarja dejstvo, da v srbski družbi obstaja tudi njeno racionalno jedro. »Zavedna in kreativna skupnost, ki se v Evropi predstavlja v taki luči, da ne morete točno razumeti, kako je to mogoče. Kako je to mogoče, da imate v tem istem Beogradu, kjer se dogajajo tako strašne stvari in kjer govorijo tako strašne besede v teh dneh, zelo močno gledališko, glasbeno in umetniško alternativno sceno, kjer se vse to dogaja, kot da so v središču sveta. /…/ Srbija ima velik potencial te fantastične kreativnosti. Veliko ljudi, ki so zelo talentirani, kreativni in navdušeno gradijo srbsko kulturo, ki bi se lahko v Evropo in svet vklopila kot superiorna sila, če bi se ji odprla vsa vrata. Ampak s temi bremeni, ki jih ima Srbija zaradi svoje nacionalne neopredeljenosti in neodločnosti ter tolerance do oblasti, kakršno ima ... Moram opozoriti, da je to demokratično izvoljena oblast ... Z vsemi temi bremeni okoli svojega vratu, rok in nog bo še zelo težko in dolgo iskala to pot v Evropo.« (Vir: intervju Gašperja Andrineka na MMC RTV SLO) Kaj porečemo? Vsi, ki simpatiziramo z razumskim delom Srbije, si želimo, da bi se ta čim prej pridružila EU. In da bi se tudi v Rusiji zgodil preobrat, ki bi omogočil ponovno sodelovanje Rusije z EU. A oboje se ta hip zdi neskončno daleč …