Anica Ottenstein v Buenos Airesu vsak dan prebira Gorenjski glas (na fotografiji s hčerko Elisabeth). / Foto: Tina Dokl

V pomoč pri hoji ji je bambusova palica iz Patagonije

»Veste, ta bambusov les iz Patagonije, iz katerega je moja palica, je drugačen kot drugi, ker je poln, drugi so prazni,« mi ob slovesu še razloži Anica Ottenstein. Ko ji pomaham v slovo, težko zadržim solze. Tako čustveno je pripovedovala o svoji mladosti v Sloveniji in kasnejšem življenju v Argentini – do zdaj, ko je prvič po letu 1947 obiskala rodni Strahinj.

»O, Gorenjski glas ... Veste, vsak dan ga berem.« V Buenos Airesu – vsak dan? »Da, res. Ko sem se leta 1990 upokojila, sem ga začela brati vsak dan, prej pa ob koncih tedna. Seveda ga berem, saj drugih stikov s Slovenijo v Argentini nimam in to, da ga berem, je nujno potrebno.«

»Lahko malce tišje in počasneje, prosim, imam ravno nov slušni aparat,« me ob začetku našega pogovora v Strahinju poprosi Anica z rojstnim priimkom Marinšek. Ta 93-letna gospa je v Slovenijo iz Buenos Airesa čez Frankfurt pripotovala s hčerko Elizabeth. Upoštevam njeno željo, nato pa se predam njenim spominom na mladost v Sloveniji in na kasnejše življenje v Argentini. »Tu v Sloveniji je zdaj vse veliko drugače, diha se blagostanje. Ljudje ste drugačni. Takrat, po vojni, smo bili vsi bolj revni, prestrašeni, zdaj se počutite bolj prepričani sami vase. Pa hiše so lepe ...« podaja svoja opažanja. Ko je odšla iz Slovenije, je bila stara 17 let in pol. »Moj začetek v Argentini ni bil dober, morala sem iti tja, ker sem bila mladoletna in je moj brat Janko podpisal, da morava s sestro oditi. Svakinja je ukazala, da morava iti prav v Argentino, čeprav sva imeli dovoljenje za Kanado. Mi je žal, da nisva šli tja, a težko je bilo v Argentini zaslužiti dovolj denarja, da bi šli po tem v Kanado, pa tudi takrat zveze s Severno Ameriko niso bile tako dobre, tako da sva ostali v Argentini.«

Anica pove, da je imela veliko srečo, da je dobro znala nemško. »V petih letih nemške okupacije v Sloveniji smo se dobro naučili nemško, saj ni bilo slovenskih učiteljev. V Argentini ni veliko ljudi znalo dobro nemško, delovala pa so nemška podjetja. Od leta 1971 do konca leta 1990, ko sem se upokojila, sem vedno delala pri Nemcih.« Začela je kot navadna delavka v tekstilni tovarni. »Ko je prvič prišel predstojnik podjetja, me je takole pogledal (pogleda izpod čela). Takoj je videl, da sem tujka in da znam nemško. Rekel je: 'Du hast vielleicht studiert?' (Si mogoče študirala?) Odgovorila sem: 'Seveda.' Prijel me je za roko, me peljal v pisarno in od takrat naprej sem – kot prva tujka – delala na nemškem poslaništvu. Nazadnje, pred pokojem, sem bila oskrbnica nemških šol, ki jih je v Argentini 21. V letu pred upokojitvijo je prišel nemški minister za šolstvo v inozemstvu in klepetal z menoj. Nato je rekel, da bi rad videl, kako urejam papirje. Odprla sem eno od omar in mu rekla, naj izbere, kar hoče. Vzel je eno mapo, vzel iz nje dva lista in rekel: 'No, to je vse odlično.' Takrat so mi dali povišico in še danes imam visoko pokojnino, ki sicer v Argentini niso ravno visoke.«

V Sloveniji po 76 letih

Anica je v Slovenijo pripotovala s hčerjo Elizabeth. Eli pri svojih 62 letih deluje zelo mladostno, svoj pogled na materino življenjsko usodo mi zaupa tudi ona. »Ko je bil oče še živ, je bilo nemogoče načrtovati, da bi šli v Slovenijo. Vedno je bil proti letenju, proti temu, da bi se nekaj izpeljalo, bil je nekoliko zapleten človek. Ko je julija 2021 umrl, star 91 let, sem začela razmišljati, da je za mamo zelo pomembno, da se vsaj enkrat v življenju vrne h koreninam, k svojemu jeziku. In, veste, pri tej starosti take poti ni lahko izpeljati. Zato sem šla počasi, korak za korakom. Najprej sem ji povedala za idejo, počasi jo je ponotranjila in danes mislim, da je bila to najboljša ideja v življenju, ki sva jo izpeljali,« ganjeno pove Eli. Elizabethin oče in Aničin mož je bil šef laboratorija v Siemensu. »Po izobrazbi je bil kemik, služba je bila lepa, plača pa ne dobra,« pove Anica. Eli doda, da je bil oče sicer izjemen v poslu, ampak socialno zelo problematičen. Vedno je želel dokazovati, da ve več od podrejenih. Vskoči Anica: »Tvoj oče je bil 'pravi' Nemec. Midva sva se velikokrat skregala zato, ker je bil po mojem mnenju prestrog z otroki, pri nas doma smo bili drugače navajeni. Pri njem pa je vladal strog red. Ampak sta k sreči tako Eli kot Pablo zrasla v dobra človeka. Ker je veliko družin, v katerih se zgodi, da otrok zaide na stranpoti, Eli in Pablo nista. Pablo ima pet otrok, tudi že tri vnuke, Eli ima dva potomca, sina in hčer. Pablo je dve leti mlajši od Eli, je bolj Lenarčev, bolj moje sorte, ona (pokaže na Eli) je bolj stroga, Pablo pa je po Nemcih podedoval, da zna dobro delati, ampak je po svoje nežen v srcu,« o svojih dveh otrocih razmišlja Anica. Eli doda: »Da, moj brat Pablo je malce deloholičen, ima veliko družino. Jaz sem arhitektka, delala sem različne stvari, zadnja leta pa delam v službi vlade v Buenos Airesu. Ampak arhitekturne zadeve, ne političnih,« se nasmehne.

Patagonija

Po tem, ko sta se z možem leta 1990 upokojila, sta vsa poletja živela na jugu, v Patagoniji. »Naša hišica je narejena iz hlodov, takih ni več, saj ne dovolijo več sekati lesa. Je pa premrzla za zimo in zdaj jo sin Pablo predeluje, dela izolacijo. Da bo lahko smučal. Ampak ne vem, kako bo smučal, ko bo 65 let star,« hudomušno reče Anica. »Je pa to drugo vesolje, ta naša hišica, v primerjavi z drugimi je res majhna, a je bilo zelo veliko treba počistiti, tam raste posebno grmovje z velikimi trni in vse to je treba venomer obsekavati. Nekoč je veleposestnik, ki živi blizu nas, poslal hlapce nazaj v Čile in jim ni plačal. Tisti ljudje so mislili, da smo povezani s tem človekom, in so nam izpraznili hišo. Vse, čisto vse, samo eno skledo na kaminu so nam pustili. Je bilo treba vse na novo nakupiti. Nato sva z možem naredila neke vrste skrivališče. Omaro v kuhinji sva predelila in zgoraj naredila majhna vratca, da sva od tam lahko ven jemala, kar je bilo skritega.«

Bere Gorenjski glas

Ko je Anica v času svojega obiska v Sloveniji v hiši, kjer ima prostore naš časopis, zagledala napis Gorenjski glas, je gostiteljici Mariji Oman takoj rekla: »O, Gorenjski glas ... Veste, vsak dan ga berem.« V Buenos Airesu – vsak dan? »Da, res. Ko sem se leta 1990 upokojila, sem ga začela brati vsak dan, prej pa ob koncih tedna. Seveda ga berem, saj drugih stikov s Slovenijo v Argentini nimam in to, da ga berem, je nujno potrebno.« In kaj najraje prebere? »Preberem vse naslove, koliko celih člankov, pa je odvisno od tega, kdaj začnem zjutraj brati. Začnem z Infobaejem, kjer najdem informacije o Argentini in tujini, potem berem Rio Negro, tu dobim novice iz Patagonije, kjer stoji naša poletna hiša. Nato 'prelistam' še Gorenjski glas, da dobim novice iz domovine.« Vsak dan je na računalniku, pove Eli. Anica potrdi: »Res je, in to preveč časa naenkrat, tega se zavedam. Kar pozabim, da bi morala vstati in se malo sprehoditi. Nikoli se ne spomnim, le ko moram s kosilom pohiteti. Enkrat na teden pa pride Elizabeth, da malo pomaga. Ker če sem sama, se tudi veliko ne umaže, če človek pazi ...«

Naredimo ji nove spomine

»Cela zgodba moje mame je na neki način tragična, ampak vedno sem jo skušala prepričati, da vidi pozitivno stran zgodbe. Kot pravi moja hčerka: naredimo ji nove spomine,« reče Eli. In so jih ji naredili. »V Strahinj sva prišli 16. marca, tu sva torej mesec in pol, živiva pri Mariji Oman, naši sorodnici, brez njene pomoči nama ne bi uspelo priti sem. Veliko smo bile naokrog, na Bledu, v Postojni, Ljubljani in Piranu. Mama je 31. marca praznovala 93 let in takrat je na obisk prišla tudi moja hči, ki živi v Berlinu. Prav na materin rojstni dan je prišla in ostala tu dva tedna. Hvaležna sem za to, da nas je Marija tako lepo sprejela in gostila vse te tedne.«

Anica Ottenstein si je v času obiska rodne Slovenije ogledala tudi cerkev Srca Jezusovega v Ljubljani. »Tako majhna se mi je zdela; ko sem tam stanovala, se mi je zdela pa ogromna.« Cerkev je na Metelkovi ulici, Anica je pred odhodom v Argentino dve leti obiskovala farmacevtsko šolo v Ljubljani. V omenjeno cerkev je tako letos stopila prvič po 76 letih. »Živela sem pri nunah, pravzaprav pri vratarici. Moja mama je rekla, da se moram naučiti plesati, ker sem imela en centimeter krajšo nogo in me je zmeraj učila, da moram hoditi naravnost. Ko sem bila v Ljubljani, mi je rekla, da se moram naučiti plesati. Za vratarico je bil to greh, čeprav je moj oče rekel: 'Ani se mora učiti plesati'. Ko sem prišla pozno domov s plesne vaje, sem naslednje jutro vsakič znova morala vstati pred šesto, da sem šla v cerkev. Tega ne bom nikoli pozabila. Še zdaj se spomnim vratarice, Marica ji je bilo ime, vedno je nosila tak velik klobuk.« Iz Anice spomini na mladost kar vrejo. »Po koncu vojne sem se vozila v Ljubljano v šolo, enkrat na teden pa sem prišla domov … Sedim na vlaku, nekdo me gleda, se presedem in pride za menoj. Ko je tretjič prišel za mano, me je vprašal, ali se pišem Marinšek. Prikimala sem. Je rekel: 'Jaz sem tvojega brata poznal.' Nam so rekli, da je brat Joža padel v bitki za Stalingrad, v resnici pa ni padel, bil je v ruskem ujetništvu, in ko so ga vrnili v Jugoslavijo, je tam na poti nekje videl nekoga, ki je bil prav sestradan, ker so jim dali enkrat na dan toliko kruha (pokaže z roko velikost drobivca) in umreti od lakote je groza … In moj brat Joža mu je dal svoj kruh. Ne vemo, kje je umrl, ne vemo, kje je ostal. Ampak ta človek je meni rekel: 'On ni padel v Stalingradu, jaz sem ga še videl.' Tako sva si bila podobna. Vsi smo si bili podobni, ampak Joža mi je bil najbolj.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 96 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

3/9

petek

5/13

sobota

6/9

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PREDAVANJA / Kokrica, 9. februar 2024

O potepanju po Indiji

PRIREDITVE / Naklo, Preddvor, 9. februar 2024

Ustvarjalna delavnica, angleška urica, ustno zdravje

PRIREDITVE / Slovenski Javornik, 9. februar 2024

Ob kulturnem prazniku

IZLETI / Kranj, 10. februar 2024

Po sledeh kulture: Od Komende do Kamnika

PRIREDITVE / Poženik, 13. februar 2024

Veselo pustno rajanje

PRIREDITVE / Podnart, 14. februar 2024

Ljubezen in mir

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

OBVESTILA / Kranj, 24. februar 2024

Zbor članov MDI Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 09:23, 7. februar

Vsak se lahko vpraša, madonca, pa kva sm jest volu? Danes seveda ga ni, da bi se pohvalil, da je volil holoba, niti tanje. Ja, sem pa ziher,...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!

Evropska sredstva unovčena / 09:11, 3. februar

Gradi se kolesarska povezava Obrne-Boh.Bistrica. Do Bleda se ne gradi nič. Razdalja Obrne-Bled je 8km. Na tej razdalji je že zgrajena kolesa...

V Šenčurju poklon štiridesetim talcem / 21:59, 1. februar

"Vstaja se je končala z znamenito dražgoško bitko, ki je pokazala, da Nemci niso nepremagljivi,«Kdo bo učencem razložil nemško nepremagljivo...

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...