V spomin: Ivan Bizjak (1956–2023)

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Pisma bralcev / petek, 12. maj 2023 / 07:34  

Danes popoldne bodo na pokopališču v Preddvoru pokopali Ivana Bizjaka, ki je bil v času osamosvajanja Slovenije in nastajanja nove države med vodilnimi in med ljudem najbolj poznanimi politiki. Svoj zemeljski mir je našel v domači občini in v domači župniji, saj je bil rojen januarja leta 1956 na Cucovi domačiji na Zgornji Beli, kjer si je tudi zgradil svoj dom.

Pokojni Ivan, za znance tudi Ivo, se je po maturi na kranjski gimnaziji vpisal na ljubljansko Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, kjer je študiral matematiko. Uspešno jo je končal in v svoji stroki našel poklicni izziv: najprej v takratni Iskri Avtomatika in kasneje v Iskri Delta. Že med študijem in kasneje v poklicu je rad pogledal čez plot gospodarstva in stroke v družbene odnose in politiko. Leta 1989 je postal član takratne stranke Slovenski krščanski demokrati in tudi njen podpredsednik. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca tedanje skupščine in prevzel vodenje enega od treh domov – zbor občin. V tedanjih zapletenih družbenih razmerah, ko se je iskalo sožitje starih in novih političnih sil ter pogledov ter skupno pot v prihodnost, je pokazal svojo miselno širino in sposobnost dogovarjanja. Zavračal je skrajnosti. Ljudje so ga zaradi tega cenili. Zato ne preseneča, da se je leta 1992 v predsedniški tekmi z 21 odstotki prejetih glasov najbolj približal absolutnemu zmagovalcu Milanu Kučanu. Odločno je vstopil v slovensko politiko: leta 1993 kot minister za notranje zadeve, vendar je leto kasneje zaradi afer odstopil, in leta 2000, ko je prevzel dolžnost minis­tra za pravosodje. Vmes je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani uspešno zagovarjal magistrsko nalogo na temo vpliva varuha človekovih pravic oziroma ombudsmana na delovanje države. To področje je že dobro poznal, saj ga je leta 1994 državni zbor imenoval za prvega varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Kandidiral je tudi za drugi mandat, vendar ni prejel zadostne podpore. Nato je deloval v novi skupni stranki Slovenskih krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke. Leta 2005 je izstopil z vlaka slovenske politike. Izbran je bil na visoko dolžnost, na funkcijo direktorja direktorata za pravosodje in notranje zadeve Sveta Evropske unije v Bruslju. Opravljal jo je do leta 2011, potem se je vrnil v Slovenijo, se upokojil in živel na rojstni Zgornji Beli.

Slovenija izgublja z Bizjakovo smrtjo sposobnega, poštenega, izobraženega, delovnega in načelnega človeka in politika. V lepem spominu ga ohranjamo tudi v Gorenjskem glasu. Ne samo zato, ker so bila vrata njegovega urada, bodisi kot politika, ministra, varuha človekovih pravic ali preprosto Iva Bizjaka, za nas vedno odprta, bil je namreč tudi zadnji predsednik našega časopisnega sveta. V časih, ko so po medijih na trenutke silovito udarjali z vseh strani, je trdno zagovarjal stališče, da mora ostati Gorenjski glas neodvisen časopis, v katerem je vselej prostor za objektivne in preverjene informacije, za različne ljudi in za njihova stališča.

Spoštovani Ivan, počivaj v miru v svoji deželi pod Storžičem. Domačim izrekamo iskreno sožalje!