Notranjetelesni zaklad

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 29. april 2023 / 19:00  

V zadnjem članku smo zapisali, da naši možgani dobivajo informacije iz okolja in iz telesa. Poznamo poti informacij do možganov skozi oči, ušesa, nos, kožo, usta kot tudi prek položaja telesa v prostoru. Zadnjič smo omenili tudi tretji kanal, t. i. notranje telesne občutke. To potovanje informacij do možganov precej manj poznamo. Je pa enako pomemben, da možgani lahko pravilno upravljajo naše telo. Vsak od teh kanalov ima svojo vlogo in vsi so pomembni za celovito zaznavanje in obdelavo informacij v možganih. Vendar pa se lahko pomembnost posameznega kanala razlikuje glede na situacijo ali nalogo.

Želim poudariti, da če hočemo možganom (in sebi) dobro, moramo možganom omogočiti dostop do čim več informacij oziroma jim moramo omogočiti dostop po vseh treh kanalih. Kot rečeno, zelo pogosto zanemarjamo t. i. notranje telesne občutke. Še enkrat jih navedimo: plitko dihanje, napetost v mišicah, omotica, rdečica po delih telesa, občutek luknje v delu telesa, pritisk v prsih, mrzel okončine, občasno povečana temperatura brez očitnega razloga …, skratka vse, kar se nam javlja iz telesa. Obstaja pa zakonitost. Možgani zahtevajo te informacije in nas vedno bolj rotijo, naj se začnemo zavedati sami sebe. Skozi te notranje telesne občutke nam telo ponuja zelo pomembne informacije, ki jih mi nujno potrebujemo za zdravje – tako za psihično kot telesno zdravje. Stik s temi notranje telesnimi občutki nam bo povečal samozavedanje in tudi samozdravljenje. Ali nočemo ali ne znamo prepoznati teh notranjih občutkov? Oboje. Ne znamo, ker si zanje ne vzamemo časa; nočemo, ker postanejo neprijetni. Za temi notranjimi telesnimi občutki so vedno potlačena čustva. In na tak način želijo biti slišana. Lahko jih ne priznamo, lahko bežimo pred njimi, a kar je neozaveščeno, želi priti v zavest.

Nekaterim pa se potlačene čustvene vsebine javljajo na prav poseben način. Ko se umirijo in začnejo raziskovati sebe, se jim tisto, kar so odrinili od sebe, začne javljati skozi slike, podobe. Kaj vidijo ti ljudje (zavestno in pri belem dnevu)? Razne živali, geometrijske like v telesu ali zunaj telesa, žarečo kroglo, spreminjajoče se barve, steber od grla do medenice, posamezna, različna drevesa (in povedo tudi, katero drevo predstavlja jezo, strah, žalost ...), vidijo milijon svetlih puščic, ki želijo iz telesa, vidijo čudovite skale, spet drugič grozeče prepade v telesu, stojijo pred črno luknjo v pljučih, vidijo govoreče oči na stenah … Ljudje me vprašajo, ali so nori. »Ne, niste. Nimate daru za to,« odgovorim. To so najbolj naravni odzivi naše psihe, ki se želi izraziti. Naša psiha ni občutljiva na stanje na TRR ali na družbeni položaj, želi se le osvoboditi dolgoletnega trpljenja v telesu.